Sestra v petkah - iWeb.si

Malo sem že pozabila pisati blog, se moram pa ob tej priložnosti zahvaliti štirinožni prijateljici, da mi je pustila nekaj časa, da vam povem zgodbo. Pripravite robce, solzno bo.

Ker je ravno prej tekla beseda o evtanaziji, naj vam pojasnim, da za bolezen zdravila so, za telesno bolečino tudi. Pri evtanaziji gre bolj za zavestno intimno odločitev posameznika, da si ne želi več živeti zaradi njemu osebnih razlogov. Če nadaljujem, naj vam povem, da sem v vseh teh letih, odkar delam z težko bolnimi, pa ni jih bilo malo, doživela trenutek, ko si nekdo pa resnično želi umreti, pravzaprav zgolj toliko, kot imam prstov na eni roki. Niti toliko ne. Mislite, da je to lahka odločitev? Osebno se mi zdi, da ne. Niso bolečine tiste, ki bi bile vzrok takemu odnosu do življenja, sploh ne.

Ravno danes sem govorila z gospo. Poznam jo že okoli dve desetletji. Ker se o letih ne govori, naj vam povem, da je iz zgodnjih dvajsetih let prejšnjega tisočletja. Prijetna iskriva sogovornica. Je bila. Nekoč. Mož je večkrat povedal, da rada pride k nam. Na pogovor poleg tistega uradnega dela. On ne. Moški, saj veste.

Pravzaprav teti telesno nič ne manjka. Za svoja leta dobro izgleda, izvidi so letom primerni, no, morda kar precej boljši od marsikoga, ki je mnogo mlajši. Jemlje stalno terapijo. Pravzaprav nič posebnega. Lahko bi bila zadovoljna. Pa ni.

Poznala sem tudi njenega moža. Nekoliko pozneje se je zdravil zaradi iste težave. Preživel bolezen in zaradi kapi umrl. Gospa ni več ista. Še vedno je iskriva, vendar je žalostna. Hudo žalostna že na pogled. Nekajkrat letno pride pogledat in povprašat, kdaj mora priti na obdobno kontrolo, malo poklepeta, se najde in gre. Vsako leto mi s tresočo roko napiše voščilo in dobre želje na iz zvezka iztrgan list papirja A4 formata. Voščilo je iz srca in te gane. Nemalokrat do solz. Tudi, če sem odsotna me zmeraj pričaka tisti črtasti listek z voščilom. Če se drugače ne bi spomnila, se spomnim takrat, da se je obrnil list na koledarju. Preprosto, moraš jo imeti rad.

In ta ista gospa mi je danes, no, tudi lansko leto, omenila, da je naveličana življenja. Nič je ne boli, nič ji ne manjka, le volja do življenja je usahnila. Njene oči, proseče oči, ki nikomur ne bi storile nič žalega, obupano gledajo vate. Ve, kako bi si lahko skrajšala življenje, gospa je vendarle inteligentna oseba, omenila je tudi par opcij, ob katerih so mi šli lasje pokonci in na koncu dodala, da tega ne more storiti svojcem, pa sosedom. Svojcev ji je žal, ker razmišlja o tem, da je naveličana življenja. sosedom ne privošči travme, ki bi jo doživeli ob tem. Popolnoma uravnovešena je.  

Boji se. Boji se življenja. Boji se, da bi bila nemočna in odvisna od drugih. Boji se tako zelo, da razmišlja o koncu življenja. Gospa ni osamljena, čeprav morda nima toliko obiskov, kot bi si jih želela. Nima pa več volje do življenja, nima nečesa, čemur bi se veselila. Jo je težko razumeti? Priznam, osebno mi je bilo zelo hudo, ko sva se pogovarjali, jo pa skušam razumeti.

Kaj pripelje človeka do misli, da si želi umreti? Ni bolečina. Niti ni neozdravljiva bolezen. Vzroki so lahko različni, se mi pa dozdeva, da nas je, kar priznajmo si, strah lastne nemoči, odvisnosti od drugih, ko je glava polno opravilna, telo pa stavka iz kakršnega koli razloga in potrebuješ pomoč drugih, ki jih ne bi želel obremenjevati s sabo, ker imajo polno svojih skrbi. In tisto usmiljenje v očeh, ki ga vidiš zmeraj znova, ko nekdo skrbi zate. Lahko, da se motim. Ne vem pa in ne morem trditi, da se sama nikoli ne bom znašla v taki situaciji. Lahko vi to kategorično zatrdite?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *