Sem človek, ki se naveže na ljudi, živali in… stvari. Tako sem se navezala, navadila ali kakor koli bi temu rekli, na veš mašino. Res, da je že veteranka, ampak saj partnerja se tudi ne odkrižaš, ko pride v leta. Isto je z mašino: vem točno, kako prede, kako mi pride povedat, da je gotova in tudi to vem, kdaj bo škripnila. Ni tako težko. Zmeraj, ko cot ne moreš sušiti zunaj, beštija crkne!

S serviserjem sva skoraj že v žlahti zaradi silnih obiskov. Razmišljam o tem, če bi mu opremila kar klet, da je človek v bližini, ko ga potrebujem. Čisto zmeraj ga še povprašam o mašininem zdravju in če se mi jo še splača popravljati. Pa roko na srce, bi jo že zamenjala, le da takega drobnega škrata, ki samo še cot po dvorišču ne razpre, ni za dobiti. Zna vse. Ko hoče. Včasih celo preveč.

Torej, pošljem serviserju sms v soboto, ker motiti ga vseeno nočem za vikend in celo dobim odgovor. Celo pokliče me človek in se dogovoriva za ponedeljek zjutraj. Na srečo bo doma vsaj hči, ker tako na horuk pač ne morem ostati doma. Okoli enih mi hči pošlje sms, da pride serviser okoli treh. Fajn! Človek hoče spati zjutraj. Ne morem mu zameriti, ker to rada počnem tudi sama. Napol tečem domov, se med potjo slačim in pridem domov vsa zadihana… nič! O serviserju ne duha ne sluha. Prav, človek pač vstaja opoldne. Potem pokliče in pove, da je na poti. Evo, zdaj pa bo!

No, mine kar nekaj časa in rahlo me zaskrbi za njegovo zdravje. Da ga ni kap za volanom?! Kaj, če prihaja iz Hrvaške in mu jemljejo bris? Mejdun, da mine skoraj ura in pol, ko pozvoni! Evo ga, živ je!

Človek uleti, pot do kopalnice ima že utečeno, se zapre v kopalnico in… ugibam, če je še živ! Pomoli glavo skozi vrata, pove ceno in vpraša, če nadaljuje. Vzdihovati, jamrati in plaziti se po kolenih ni lepo, tako da ja, vi kar. Bo pa treba na bankomat.
“Vi kar v miru, bo malo trajalo,” se sliši skozi vrata. Krščenduš, da se mi zdi, da se mu zdi, da ga je strah, da bi mu kaj naredila!

Kaj pa zdaj?! Model zaprt v kopalnico, premalo keša v denarnici in popadljiv pes na kavču? Odločila sem se, da model ven iz kopalnice itak ne bo upal dokler ga pes budno spremlja s kavča. Pustim modela, pustim psa in odklenjeno stanovanje in tečem za vogal na bankomat. Gromska strela in vsi krščeni Matički! Gužva pred bankomatom in model, ki se je skoraj vrgel pred Zid objokovanja in moledovanja! Čakam jaz tako in prosim za čudež, da mi ne izpraznijo bankomata, ker v nasprotnem mu lahko dam edino… psa za sabo.

Pridem domov… vse na svojem mestu: pes špila nepremičnino; tako, kot sem ga pustila, me je pričakal, serviser na svojem mestu v kopalnici, jaz pa z jezikom do tal in švicnjenim hrbtiščem. Pa z denarjem v denarnici. No, ne dolgo.

Lepo sva se poslovila in ta reč zdaj misli, da je avion. Stroj, ne pes. Pes se je premaknil na drugo pozicijo. Do naslednjič.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *