Priznam, rahlo tremo sem imela pred pisanjem. Že dolgo nisem, pa se sprašujem, če sem še pismena. No, eni se samosprašujemo, drugi so prepričani vase.

Grem vam jaz, no, pravzaprav se odločim za to, da se bom peljala z vlakom. Po dolgem času, ker, roko na srce, mame vseeno ne bi ogrožala glede na službene dolžnosti in veliko stiki. Po službeni dolžnosti, privatno sem postala kar samotar, če smo odkriti.

Torej, spakiram stvari za par dni. V najmanjši kovček. Za par dni. No, na vlak vseeno ne morem iti kot klošar. Sploh pa ne na tahitri vlak. In s psom. Zdaj… tahitri pomeni, da vozi točno dve uri in oseminštirideset minut. Iz Ljubljane do Murske Sobote. Pa zopet, zdaj… če se spomnim na to, da je za to relacijo pred par desetletji potreboval šest ur, čisto resno, brez heca. Ko se spomnim na tako imenovani Teksas vlak, me še danes bolijo kosti tri dni in potem sem se peljala domov in ponovila vajo. Morebiti tudi zato študija končala nisem.

Malo sem zašla. Prav, spakiram jaz, tisti, ki me poznate, se verjetno čudite, v najmanjši kovček, ki se prodaja. Vse, kar ni šlo vanj, sem oblekla. Do postaje grem peš. Vsaj navadno, če se me ravno hči noče rešiti.

V eni roki kovček, v drugi povodec s psom, okoli vratu pa torbica. Pa še pasja torbica, ker to potrebujem! Do postaje sem prešvicala kot ona na povodcu nikoli ne bo! Pasje življenje pa to. Po želji si lahko prevedete v angleščino, pišem pa v materinem jeziku.

Pridem vam jaz na postajo, jezik sem imela do kolen jaz, ne pes, si oddahnem in… vse je brezstično! Najdem prostor, prostor za štiri, ker je pa epidemija… sediva ti jaz in moj pes pod mizo na prostoru za štiri! Vam napišem, da ko sem vse slekla… nimam pojma, kako bi štirje odrasli lahko sedeli, ker to vam je kot easy jet, jaz pa niti pol stota ne tehtam.

Kakorkoli že, umestili sva se. Jaz in moj kuža.

Končno, aleluja, je moj rojstni kraj dočakal povezavo, ko vlak ne stoji pri vsaki marjetici! Vidim sicer res nič, pes pod mizo še manj, ampak, do doma se vozimo dve uri in oseminštiridet minut! Ne me v sekunde. Japonci bi bili sigurno prepričani, da se peljejo na panoramski izlet, če to ne bilo ponoči. Ampak, hej, šest ur in manj kot tri ure! Pišuka, da sem mami naročila, da pripravi šampanjec! V skoraj štiridesetih letih! Mater, napredek.

Pustimo to, da mi pade na oči mrak, ko vidim uniformirano osebo v maski… Pizda, pa če nosiš uniformo zlikano, nadeni si to pofukano masko tako, kot je treba! Uniforme tudi ne nosiš zmečkane! Kravate tudi ne za  ušesom? Aja. Profesionalnost. Khmmm, kaj je že to?! Stara sem, priznam.

Toži se mi po avtohtoni postaji, po kavarni na postaji, kjer si lahko čvekal, pa po Panonski avtohtonosti. Jebat ga, še moj paninski mornar je umrl in jaz naj se znajdem?! Jebelacesta, skoraj nisem znala dol! Pizda, vse isto! Skoraj sem se peljala do Hodoša! Na Madžarsko itak ne smem, bi pa morala uporabiti varianto B. Pfff zmeraj jo imam, vseeno sem ženska! 

Nisem čisto prepričana, se mi pa zdi, da je tistega potovanja med točkama A in B, ko lahko prebereš roman, nepreklicno konec.

 Ampak, Japonci bi bili nam pa fouš! 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *