Ko človek tako dolgo nikamor ne gre, čez mejo pa tudi ni najbolj zdravo iti, pograbi prvo prosto minuto in lepo vreme pa šoferko, ko je prosta. Ni pomembno kam, važno je, da se nekam gre. Izbiro prepuščam hčeri. Pa saj je bilo rečeno, da je turizem v krizi. No, pretirano se zaradi mene sicer ne bo poredil, kak gramček pa.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V soboto je bilo končno napovedano lepo vreme. Morje, evo nas k tebi. Dolgo si že nisem tačk namočila. Pa smo šle. Trio Adijo. Malo se je zapletlo na avtocesti, pa je bilo tudi to za prenesti. Vse zato, da namočim tačke. Tudi svoje.

Z rahlo zamudo parkiramo. Komaj smo stlačile pločevino med pločevino. Razgled je bil božanski, malo manj pa pot navzdol čez korenine, ovrečkan čez rame in neučakanim psom na povodcu. No, nekako smo privijugale do plaže. Ne bi o morčku, ker je bilo itak fino. Bolj me je skrbela pot navkreber. Nisem vam jaz gams pri dvajsetih, jih imam kar precej več čez pleča. Skratka, navzgor sem prisopihala s kakšno kilo manj in z kakšnim rdečim odtenkom v obraz več. Morski kuža je bil navdušen, doma pa padel v komo. Jaz sem morala še vse oprati. Psa je hči. In potem so me bolele zadnje stegenske mišice.

Vikend se še ni končal in naslednji vikend bova v službi obe. Pa sva šli na izlet še včeraj. V TNP, pravzaprav pogledat Tolminska korita.

Ne vem jaz, kako ste zadovoljni z vašo navigatorko vi, naju je odpeljala v skoraj neokrnjeno naravo. Raje ne bi o vreščanju hčere, ko sva na levi gledali čudovito travniško cvetje, na desni pa smrekove vršičke od zgoraj navzdol. Za jebene štiri (s številko: 4) minute prednosti po normalni cesti! Cesta ozka, sami ovinki pa vidiš nič! Če so se hčeri tresle noge, so se meni roke, pes je pa itak bil presenečen nad metanjem v levo in desno. Raje bi preskočila hrib, kot se peljala še enkrat po tej cesti! Priznam, planirali sva že, da pokličeva helikopter. V prvo sva našli, izgubili pa krepko več kot tiste štiri minute, ki naj bi ju pridobile.

Na vstopni točki sva se najprej pozanimali, kje nazaj in si oddahnili, ker nama ne bo več potrebno peljati po poti, kjer še gamsi hodijo po dveh.

In potem sva uživali v razgledu. Če me bolijo zadnje, naj me pa še sprednje stegenske mišice. Ne more pošten človek delati razlik med njimi. Če ste pozabili, nisem jaz gorski človek, sem ravninsko dete, ki nemoteno lahko hodi po ravnem, stopnice pa niso zame. Pa gams pri petdesetih se tudi malo utrudi od skakljanja.

Preživela sem in na koncu sem si omislila domače: šnops, za pomiritev in nagrado. Ne, ne vozim jaz. Šoferka je dobila kofe in vodo.

Če povzamem, vikend je bil prekratek, rabila bi dopust po vikendu in naslednjič se bom prepričala, če ni v izlet vključenih stopnic in vzpona, ker umrla še tudi ne bi rada zdaj, ko mi gre vse bolje in bolje.