Nikoli mi ni dolgčas. Niti ali pa sploh v službi ne. In kronično hitim. Verjetno sem hiperaktivna, vendar le čez dan, ker zjutraj imam težave z vžigom ali pa vsaj kratek stik med želeti, morati in uspeti. Torej lahko sklepate, da mi dolgčas ni. Mislim, sprašujem se, če je to nekaj za pojesti, če sem že ravno na očiščevalni dieti medtem, ko čistim hladilnik.
Pa pojdimo po vrsti. V službi imam včasih občutek, da delam v logističnem centru, ko hkrati mrgoli okoli mene zdravnikov in bolnikov. Pa samo v ambulanti delam. Tako se je danes zgodilo, da se je en zdravnik ukvarjal z bolnico, drugi pa medtem v mojem predprostoru pregledoval kupe izvidov. Tretji, no, tretja na bi obvestila bolnika po telefonu za mojim hrbtom, o nujni preiskavi, ki naj bi jo opravil v ponedeljek.
Vse bi bilo lepo in prav, če bi se na drugi strani oglasil nekdo, ki vsaj sliši dobro, tako pa… Oba naju je trgalo v trebuhu, ko se je z vpitjem poskušala dogovoriti z bolnikovo ženo. Hudo je, če človek slabo sliši, predvsem je pa hudo, če mu ne moreš dopovedati niti tega, naj desca pokliče k telefonu. Po parih minutah vpitja, ji je končno uspelo izvedeti, da je človek delavni slovenec, ki na polju obrača seno. In medtem čaka na nujno preiskavo. Vsaj to, predno ji je zabrisala dol telefonsko slušalko. Zdaj se pa pejt medicine, ko ti ne rata niti dopovedati človeku, da mora priti v Ljubljano! Če ne more gora k Mohamedu, bo šel pa Mohamed h gori. No, ne dobesedno. Ker ima izkušeno sestro, je le ta poslala človeku telegram. Upam le, da vsaj brati zna, če že ne sliši in ne razume dobro.
Medtem je redna ambulanta potekala naprej, pridruženi zdravnik me je pa zasul še z kartotekami, ki jih je bilo potrebno urediti. Bodisi poslati ljudem pisma, jih naročiti na preiskave, predvsem pa odnesti k administratorki. Prisežem, da je to papirovje kar nekajkrat preseglo mojo težo, ker je že sam predprostor bolj zgledal podoben arhivu kot ambulanti s prostorom za sestro. Moja luknja se je kar šibila pod njimi! Vsaj nekaterih se lahko rešiš, če imaš polico nad in za sabo. Pokličeš administratorko, da jih pride iskat z vozičkom, ker tudi ona ni podobna Martinu Krpanu in imaš hkrati tisti občutek. Ker se čez pol inštitucije ne moreš dreti, vzameš v roko telefon in z enim očesom opazuješ kup. No, telesni dotik je bil neizbežen že med tistimi parimi besedami po telefonu, ki jim je sledil krik. Na srečo se pod kupom, ki mi je priletel direktno na glavo, nisem sesedla, ker sem uspešno sedela. S stolom se nisva dala. Zgornji kup je z glave odletel po spodnjem in ne morete si predstavljati med kako zmešnjavo sem sedela. Ko je prišel pogledat, kaj se je zgodilo, je postal sodelavec rahlo bled. Po prvem šoku, je sledila poplava. Besed, kakopak. Nekoliko bolj glasnih, se ve, sploh, ker je bilo potrebno papirologijo urediti. Vrat ni imel glasovalne pravice. Sem se spomnila, da bi slikala, vendar gre tu za zaupne podatke, ki niso za objavo, tako, da sem sliko raje ohranila v spominu.
Vam povem, da je bila to kazen za tisto smejanje prej. Tako me na koncu ni bolel zgolj trebuh, temveč še vrat. Nikar ne recite, da je delo sestre v ambulanti dolgočasno. Ah, kje, če ne dobiš bolnika okoli vratu, dobiš pa vsaj dokumentacijo po glavi. Dobršen del nje. In kako naj potem človek ne pozna bolnikov, če še njihova dokumentacija teži po meni?!
Dobro, da je petek, aja, ni več, pišuka. Medtem, ko črkarim, je že sobota. Pa imejte eno lepo soboto in ostanite zdravi, ker so lepši dnevi pred vami. Imenujemo jih sobota in nedelja.