Na današnji dan, točno pred triintridesetimi leti pa torek je bil, sem začela delati. Prestrašena, zelena ampak trdo odločena, da bom zmogla. Iz malega mesta sem prišla v Ljubljano. Če po pravici povem, me je bilo kar malce strah, ker nikogar ne poznam, stanujem pri eni postarani dami. Sama samcata sredi glavnega mesta brez rame za jokanje.

Priznam, da pojma nisem imela niti, kam sem sploh prišla, med kakšne ljudi, sploh se mi pa ni sanjalo s čim bom imela opravka. Na srečo nas je bilo dovolj in tudi kolegice so mi bile voljne pomagati in so si vzele čas za vse, kar sem jih vprašala in razložile vse, česar nisem znala. Če pomislim, sem padla v en lušten kolektiv. 

Kolektivno, ne glede na profil, smo si pomagali, se učili in bolniki so bili del teama. Predvsem pa, imeli smo čas za vse; za delo, za šale in druženje. Ja, tudi ob kavi, če vas že zanima.

Po enem tednu je prišla moja prva nočna. Pod mentorstvom oziroma kot dodatna sestra. Tega ne bom nikoli pozabila. Pridem po stopnicah iz garderobe, naletim na krvavečega na hodniku. Človek je imel epileptični napad in se je vgriznil v ustnico. Pridem na predajo, ne mine petnajst minut, se bolniku na drugem oddelku zvrti in zgrmi na radiator ter si preseka glavo. 
Če izpustim vse ostale načrtovane opravke, priteče čez čas kolegica in pove, da je bolnik skočil čez okno in naj grem po voziček. “A ležeči?” “Ne, kar sedečega vzami.” Priznam, še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo s tresočimi nogami pripeljati voziček na travo pod oknom, ker sem bila verjetno jaz bolj potrebna pomoči kot tisti, ki je skočil čez okno, pristal na travi in bil moker zgolj zaradi jagod, ki jih med skokom ni izpustil. Živ in, no, zdrav ni bil. Po vsem, kar je sledilo, sem se zaprla v sestrski prostor, klicala mamo, a ne mati, in jokala kot dež. Kam za vraga sem jaz to prišla, da se ljudje mečejo skozi okno, medtem, ko jim hočeš pomagati?! Pa sem zdržala.

Kolikokrat smo jokale na oddelku, ko je kdo umrl, vam ne bi pisala. Kako sem jokala za gospodom, ki mi je iz drugega oddelka zmeraj mahal, kako me je ta isti gospod praktično učil, kako se hrani po nazogastrični sondi, kako me je spominjal isti gospod na starega ata… Moj lastni stari ata se je zdravil pri nas. Mojega starega ata je bilo sram, ker se je v sobi pilo… Moj stari ata je padel v moji nočni. Starega ata sem spremljala na pogreb direktno iz nočne. Stari ata je umrl…

Pa da ne bomo samo o žalostnih stvareh. Z bolniki smo kofetkali ponoči na hodniku. Bolnikom sem zjutraj poleg rednega dela kuhala kofe, ker, če kdo, jih razumem, kako je, če si navajen na ta črni napitek. Ni bilo kavomatov, da se razumemo. 

Dva tujca, ki sta se zdravila pri nas, sta nam prinesla šopek za Dan žena in bila zvečer po TV ju. Itak, da smo ju hecale, da sta rojena igralca.
Veliko je lepih spominov. Ja, pa žalostnih tudi. 

Ravno zaradi slednjih sem menjala delovno mesto in pristala v ambulanti, se je pa delo v dvaindvajsetih letih tudi tu močno spremenilo. Včasih sem bila sestra, danes imam občutek, da sem organizator in administrator. Ogromno je dela z računalnikom, še vedno uporabljamo poleg njih še papir, visim na telefonu in počnem marsikaj, bolniku pa na hitro odžebram tisto, kar bi mu rada povedala, ker veliko časa pač nimam. Če mu želim povedati vsaj minimalno, kar je potrebno, hitim. Hitim z govorjenjem in pisanjem. Pa bi bilo lahko drugače. Lahko bi imela več časa za navodila, lahko bi ga celo pogledala in videla tisto, česar z besedami ne pove, tako pa opazim le ekstreme. Veste, komunikacija ni zgolj verbalna, le znati je treba opazovati stiske ljudi.

Pa da ne bom samo jamrala, kot pravi znani pravnik, v svoji službi vidim tudi veliko veselih ljudi, nasmejanih obrazov in veliko otrok mi pridejo pokazat bivši bolniki. Najlepše pa je, ko se te spomni babica čez devetdeset, ki ti s tresočo roko napiše voščilo za Novo leto na črtani list papirja, ki si kaj več ne more privoščiti ali pa te pride pozdravit nekdo, ki je zaključil s kontrolami. Zdrav, mlad in vesel. To so te solze sreče, ki štejejo. 

In tako mine polnih triintridet let. V solzah in sreči.