Sestra v petkah - iWeb.si

Ne moreš zmeraj pisati, niti bloga ne, čeprav je tematike zmeraj dovolj. O tej temi razmišljam že kar nekaj časa, nikakor se mi pa ni ljubilo za komp. Saj veste, pomlad, lepo vreme, petje ptic in podobne spomladanske atrakcije.

Kot sem omenila, me je na ta, na srečo redek dogodek, spomnil posnetek izpred nekaj mesecev o ženski brez zavarovanja, ki so jo po oskbi na urgenci v sami pižami pri okoli minus dvajsetih, postavili pred vrata. Pa tako dobro je vse tam čez lužo… Rekla bi, da je, le denar moraš imeti, ker se izključno z empatijo ne da živeti. 

Spomnim se možaka, ki so ga kakšno leto po razpadu Juge, pripeljali k nam. Zadnja inštanca za težko bolnega človeka. Vidno shujšan, z bolečino na obrazu. Ko si modelu slekel jakno, ga je bilo skupaj skoraj ravno toliko kot kakšnega mladoletnika, čeprav jih je imel že čez šestdeset. Po pregledu naj bi šel domov. No, hoditi ni bil zmožen, peljali naj bi ga domov. Med čakanjem na pregled, sem iskala kaj toplega, nekaj, kar je ostalo na oddelkih, da se pogreje. Vsaj juho in kruh smo mu uspeli priskrbeti.

In se začne. Človek je vse življenje delal v Sloveniji, stalno bivališče je imel pa v Bosni. Pravica do bivanja v samskem domu mu je bila odvzeta, ko je zbolel. Med preiskavami je bil v različnih bolnišnicah, na toplem in suhem ter nahranjen. Kam z njim po pregledu, medtem, ko mora počakati na začetek zdravljenja čez nekaj dni? 

Nekako takole je potekal dialog. Verjemite, da se ga spomnim skoraj dobesedno. In ne, ni bil kak specializant.

– Domov gre.

– Domov? Kam točno domov? (Tja, od koder je bil pripeljan, ni sodil) V Bosno? Kako? S čim? 

– Reševalno vozilo naj ga odpelje.

– Kam točno? K meni? K vam domov? Kam naj ga reševalec odpelje? Do meje, ker v Bosno iz Slovenije reševalno vozilo ne sme peljati? Kaj točno naj naročim reševalcu? Da ga na meji vrže iz avtomobila?!

– Do začetka zdravljenja nima kaj početi pri nas. Ne more biti hospitaliziran.

– A ga postavim pred vrata, da se odplazi do klopce v parku in tam počaka na začetek zdravljenja?! 

Sledilo je moje trmarjenje, telefonarjenje, dokler se ni našla možnost za hospitalizacijo, kljub temu, da možak ni imel urejenega zavarovanja. Država ima tudi malho za take primere, le izvrtati jo je bilo potrebno. Ne bojte se, tudi jaz plačujem vanjo. In to ni reden pojav, je izjema. Lahko me linčate, bolanega izčrpanega človeka pač ne morem postaviti pred vrata niti poleti, kaj šele pozimi, pa denar ima ali pa ne. Žal mi je, taka sem. Sploh me je pa zabolelo dejstvo, da je človek bil dober, dokler je delal, takoj, ko je zbolel, je bil manj vreden kot smet. Pa krepko je delal ta človek in veliko let je garal. Imel je zgolj nesrečo, da je živel v tistih časih.

V nadaljevanju se mu je našlo prenočišče v zbirališču za brezdomce. Saj pravzaprav je bil brezdomec, vendar… Gospod je bil ponovno hospitaliziran na intenzivno enoto zaradi neuspešnega poskusa samomora. Ob stabilizaciji stanja pa zopet pri nas. Priznam, nisem spremljala primera naprej, spominjam se pa tistih trenutkov, ko je bilo potrebno možaka postaviti pred vrata bolnišnice. Žal, tega ne zmorem. Učili so me, da je treba bolnim in nemočnim pomagati, postaviti človeka pred vrata ni bila nikoli opcija. 

Pa vi, bi zmogli bolnega, pomoči potrebnega človeka, ki nima kam, pospremiti ven in za njim zapreti vrata? Postaviti pred vrata zgolj zato, ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, čeprav je vse življenje delal in polnil blagajno? 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *