Zdrav duh v zdravem telesu, pravijo. Itak, da je duh zdrav, dokler se giblje, no, dokler diha. Sama prisegam na gibanje. Sem poskusila biti pri miru eno uro. Človek se niti zaveda ne, kako težko je to. Poskusite. Čisto pri miru pa nič goljufat!
Torej, razmišljam vam jaz tako o športu. Nikoli nisem bila neki športni tip. Pa ne moreš imeti športne ure prvo uro potem pa sedeti ves zašnofan celi dan pri pouku. Noup, ni zame. Ne prenesem švica. Zalepljena se zbudim zjutraj. Več kot dovolj zame. 

Če odmislim tisto preganjanje s sošolci, ki je imelo vsaj neki smisel, šport ni nekaj takega, v čemer bi se videla. Ajde, tečem hitro. Čisto iz preprostega razloga: če nekomu nagajaš, moraš biti hiter, da ti ne vrne. 

Maraton? Lepo vas prosim, saj nisem lovski pes, da preganjam divjad. Niti me nič ne priganja. Če boste videli, da tečem, poglejte, kaj teče za mano.

Kolesarjenje? Ja, kolesarim od majhnega, nimam pa tiste samotrpinčene žilice, da bi kolesarila v hrib. Če je hrib na desni, zavijem levo. Kolesarim zato, da uživam in ne zato, da uživajo drugi, medtem, ko umiram na peciklu, grizem bilanco, noge se mi tresejo pa kot komaj skotenemu teličku. Poskusila sem, ni zame.

Košarka? Ja, celo v šolsko ekipo so me dali. Celo zdaj se sprašujem po kakšnem ključu. Samo enkrat, da ne bo pomote. Že res, da sem uspešno jemala žoge pod košem in celo uspela ugotoviti, kje je naš, drugače so se soigralke uspešno spotikale ob mene. Pa je bil konec košarkaške sezone.

Odbojka? Ja, no, žogo sem že videla, če me je zadela. Na srečo je vsaj lažja kot košarkaška. Bolj kot to, mi je šlo Med dvema ognjema. Saj sem rekla, da sem hitra? 

Nisi Slovenec, če ne znaš smučati. Prav, nisem Slovenka. Moja smučarska kariera se je končala za babičinim hribom s smučkami v grabnu in z mojo ritjo v snegu zgoraj. Ni mi bilo toplo. 

Plezanje? Lepo vas prosim! Samo na hribček grem pa tri dni ovinke okoli stopnic iščem! Na Triglav ne grem zaradi svoje, predvsem pa zaradi vaše varnosti.

 
Plavanje? Ja, to mi gre. Tisto rekreativno, ko lahko od daleč v miru opazujem obalo. To je to od mene. 

Kotalkala sem tudi, ker pač rolerjev takrat bi bilo. Do prve špage. Nenamerne. Komaj sem sestavila noge, o bolečinah niti ne bi. 

Na vodi sem tudi smučala. No, vsaj tak je bil plan. Ni se izšlo. Precej več kot smučala, sem goltala vodo. 

Ne vem koliko vas pozna hulahop obroč. No, njega lahko vrtim par ur brez prestanka. O tem, kako se počutim naslednji dan, ne bi izgubljala vrstic.

Ja, pa badminton tudi zmorem. Vsaj tisto, kar prileti, frcnem stran od sebe. Zaenkrat izstrelka še nisem dobila v oko. 

Uteži? Pa jaz imam uteži na vratu vsak dan, ko vstanem! Morebiti bi bila rit pa stegna čisto fajn ob redni vadbi, samo kaj, ko naslednji dan čutim še tisto, za kar sem mislila, da nimam! 

Bradlja? Ja, dokler se človek tako ne zatakne, da rabi pomoč, da pride dol. Kar se mene tiče, so najbolj varne gugalnice, pa še v to pošten človek ne more biti stoodstotno prepričan.

Ljubi moji, šport je fajn. Vem, so mi povedali. Brez heca, občudujem vse športnike, ki premorejo toliko volje, da trenirajo vsak dan. Osebno preskakujem ovire, ki mi jih nudi lajf brezplačno, skačem čez luže, ko dežuje, plešem v dežju in se imam fajn, ko tekam za metulji. To je to od mene.