Saj ne, da v zadnjem obdobju ne bi imela teme za pisanje, sem bila pa enostavno preveč utrujena, da bi o čemerkoli razmišljala. Pride tak dan, pride tudi teden. Teden za tednom pod stresom, pa terja tudi manjko volje za pisanje.

Če smo pred leti, ko sem začela delati v ambulanti, s kolegicami govorile o tem, kako je petindvajset ljudi na dan veliko, smo sčasoma zvišale kriterije. Nenadoma ni bilo več veliko ne trideset, niti štirideset, zdaj mi je mala malica, ko govorimo o petdesetih pregledanih in oskrbljenih dnevno. Da je veliko ljudi, ugotoviš po tem, da te na koncu ne uboga več jezik, da ti možgani ne delujejo tako, kot bi morali, ko začneš preverjati sam sebe. Rekordno število se giblje tam nekje čez devetdeset pregledanih v okoli devetih urah. 

Verjetno si težko predstavljate, samo število pa tudi ne pove veliko. Če si poskusite predstavljati, da se mora vsa ta masa ljudi vsaj sleči pred in obleči po pregledu, in če se vam vsaj malo svita, da so ljudje bolje informirani kot nekoč, vam je jasno, da je ljudem potrebno reči kaj več, kot dober dan in na svidenje. Če prištejete k temu še to, da ljudje niso prišli pogledat zgolj, kako zgledata sestra in zdravnik, se vam bo verjetno posvetilo tudi to, da je treba ljudi usmeriti vsaj do laboratorija, večino njih pa še naročiti na preiskave, se dogovarjati in pregovarjati s sodelavci čemu so potrebne nujne preiskave, razložiti ljudem, kako se je potrebno na preiskave pripraviti, kje in kdaj jih imajo in uskladiti čim več preiskav na dan, ko morajo priti ponovno v Ljubljano. Niso namreč vsi doma v sosednji ulici. 

Če je ljudi zmeraj več, je tudi diagnostike mnogo več. Medicina, na srečo, vseeno napreduje, pa si lahko mislite, kar si hočete in poznati je potrebno vse specifične preiskave, ustrezne napotnice, navodila in lokalizacijo same izvedbe, da zmoreš napotiti pravega bolnika ob pravem času na pravo preiskavo na pravo lokacijo. Nikar ne pozabite, da vsi ne hodijo sami, da niso vsi poskočni in da nekateri potrebujejo pomoč pri slačenju, kratkih posegih, oblačenju in zagotavljanju varnosti teh ljudi do nadaljne “obdelave” s strani rentgenologov in drugih. Ljudje so tudi zmedeni. Pa strah jih je tudi. Zgodi se, da moraš ljudem po parkrat ponoviti, da akceptirajo povedano.

Navadno te, ko imaš največ dela, obišče stric Murphy, Zgodi se, da ti crkne računalnik, da se ti zatakne papir, ti nihče ne dvigne telefona, ko bi moral hkrati naročiti nujno preiskavo in biti poleg pri kakšem posegu. 

Pri številu, ki sem ga prej omenila, niso všteti še vsi tisti, ki so klicani na ponoven odvem krvi in ti trkajo na vrata, pa oni, ki ti pridejo sporočit, da so opravili naročeno preiskavo in se moraš z njimi dogovoriti za termin pregleda ali si zapisati in izvide pokazati zdravniku, ki jih bo obvestil o nadaljnih postopkih. Imamo tudi take, ki morajo priti povedat, kaj so se dogovorli na konzilijih, da jim lahko daš navodila za naprej. Pa oni, ki potrebujejo zgolj recept. Prištejmo k temu še tiste, ki bi zgolj kaj vprašali, povedali, pa sodelavce  ki potrebujejo nasvet, pomoč pri kakšni manjši poškodbi, kakšen specifičen pripomoček… O telefonih niti ne bi. Zvonijo kot obrisani, ti imaš pa izključno dva ušesa, dve roki in dve nogi… 

V času informatike, je potrebno še zmeraj poleg računalnika uporabljati papir, mnogo papirja. Žal tako nimaš manj, temveč dvojno delo. In več ljudi. Bolj osveščene ljudi. In manj časa. Pa telefone. Zgodi se, da imam hkrati na vsakem ušesu svojega; stacionarnega in mobitel. V službene namene, da se razumemo. Privat se nimam časa pogovarjati po telefonu. Vam rečem, da sigurno več kot pol delavnega časa preživim na telefonu. Včasih se tudi sama počutim kot stacionarc, medtem, ko me zdravnik kliče v ambulanto zaradi pomoči bolniku ali pa njemu pri posegu. 

In lahko, da je modri mož iz Fidesa imel podatke, da je UKC ju primerljivi bolnišnici na Dunaju manj sester, kot pri nas (mi ne spadamo pod UKC, da ne boste napačno razumeli), se mi pa zdi, da je delo tam vseeno drugače organizirano. Verjetno nihče tam od sestre ne pričakuje, da hkrati asistira zdravniku, je Google, GPS, hkrati pa še špila tajnico na telefonu s TIS-om v glavi in poznavanjem vsega papiroslovja, včasih tudi odlično odigra vlogo McGyverja za hišno rabo. Včasih dobim občutek, da mi manjka zgolj še metla, da pospravim za sabo. Tako bi bilo najbolje, da je sestra mlada in v dobri športni kondiciji, poliglot, obvlada vse postopke in se z odliko izkaže v stresnih situacijah. In točno tako se počutim skoraj vsak dan, le da mlada nisem ravno več.

Hecno, kako se radi primerjamo s tujino, o tem, da bi pa vse po Slovensko najraje stlačili v borih osem ur, ki to sicer res niso več, pa ni ne duha ne sluha. In da vam povem, osebno mi ni plača na prvem mestu, čeprav moram tudi sama plačati položnice in preživeti, pač pa bojazen, da bom pri vsem tem dnevnem kaosu naredila napako. Nenamerno sicer, vendar vseeno napako, ki bo nekoga lahko drago stala. Poleg tega mi je žal ljudi, ki potrebujejo veliko več časa, kot si ga zmorem vzeti ob tempu, ki ga imam. Z vsemi dobrimi nameni se trudim pomagati ljudem z vsem, kar imam na voljo, le v oči jim zmeraj redkeje uspem pogledati…

Že res, da imaš dober občutek, ko ljudem pridejo solze v oči, ko govorijo o prvem stiku z Inštitutom, s tabo in o tem, kako si jim dal pozitivno energijo in voljo do zdravljenja in preživetja, vprašam se le, koliko časa mi bo to še uspevalo v tej džungli…

Včasih si iskreno želim, da bi prodajala cvetje, bila animatorka, karkoli. Ne zaradi tega, ker bi podcenjevala te poklice, temveč zato, ker bi si lahko vzela čas, toliko časa, kot ga potrebujem za dobro opravljeno delo.

Pa sem se izkašljala in ne, ne bojte se, ne pomilujem se, zgolj zlivam, ne na papir, temveč v blog, vse tisto, kar se je med tednom nabralo. Teden za tednom, leto za letom. Pa še zmeraj se znam smejati in zabavati ljudi.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *