Pozno je, zunaj je mir. Pa toplo je. Idealno vreme za pošiljanje misli na pašo. Tako, figurativno, mislim. Včasih pač tudi ženske razmišljamo, če že velja fama, da zmeraj samo gobcamo.

Torej, zdi se mi, da čedalje bolj izgubljamo kompas. Ne le v zdravstvu, temveč vsepovsod. Zdi se mi, da pojma demokracija nismo čisto dobro dojeli ali pa so nam tisti, ki nam kažejo pot, zgrešili bistvo in nas peljejo po napačnem tunelu. Demokracija namreč ne pomeni tega, da lahko počnem, vse, kar hočem, temveč pomeni, da mi tistega, česar nočem, ni treba početi. Torej, ne morem imeti na vseh področjih vsega prav, ker nisem vseved. Tisti redki, ki so bili, so že pomrli, mimogrede. 

Pa da se navežem na tisto, kar vam pravzaprav želim povedati. Če se kot izvajalec potrudim za vas kot uporabnika  po najboljših močeh, da boste oskrbljeni v danih razmeraj najbolj kvalitetno, profesionalno in hitro, si dovolim pričakovati od vas ferplej. Torej, če se potrudim in vam uredim termin za preiskavo, pričakujem od vas, da jo boste vsaj odpovedali, če se ne strinjate bodisi s preiskavo, bodisi z dobljenim terminom. Verjemite mi, da si ne izmišljujem preiskav zato, da bi vas mučila, temveč jih indicira zdravnik. Če le to odklanjate, bodite toliko pošteni in to povejte. Verjetno več ljudi čaka termin, ki bi ga z veseljem sprejeli.

Za vas se bom potrudila maksimalno, vendar mi ne mečite pod nos tega, da sem zdrava. Nisem kriva, če kdorkoli zboli in tega nikomur niti ne želim. Če do vas nisem žaljiva, pričakujem to tudi od vas. Ne vem do kje gre mera profesionalnosti in tolerance pri poklicu, ki ga opravljam, nimam pa nikakršnega namena poslušati žaljivk od svojcev, ki se jim zazdi, da lahko pa rečejo res vse, kar jim pade na pamet. Tudi zdravstveni delavci smo ljudje. Tako kot vsi ostali. Ne vem, kako to, da nikomur v trgovini ne pade na misel, da bi trgovko obkladal z žaljivkami, ko si pa tako pogosto ljudje vzamejo to za pravico v zdravstveni ustanovi. NISMO krivi, če ste bolni, NISMO krivi, če potrebujete zdravljenje in NISMO krivi, da mi nismo bolni. Ali pa ŠE nismo bolni. Torej ne averzirajte vsega negativizma, ki se je nabral v vas na prvega, ki vam pride mimo in vam, mimogrede, pomaga. Ne vem, zakaj bi mi moral nekdo želeti, da zbolim, medtem, ko ga negujem, ker se komot odstranim. Z največjim veseljem. Ne vem pa, odkod pravica. Smo osvojili pravice, dolžnosti pa ne? 

Pomeni pravica nad pravico nadpravico? Ne razumem najbolj pravniškega jezika, zdi pa se mi, da vse preradi obsojamo vsepovprek, ker je to pač moderno. Tisti, ki ga obsojamo, mora svojo nekrivdo zagovarjati. Čeprav dokaže, da ni kriv, črni madež ostane. Imamo pravico,če zbolimo obsojati vsepovprek? Imamo pravico uporabljati izvajalce namesto predpražnika in blatiti njihovo dobro ime? “Bolnik ima zmeraj prav.” Pa ima res zmeraj? Do kje gre tista meja, ki ji je lahko olajševalna okoliščina bolezen in kje se le ta konča? Bolezen ni in ne more biti (razen v določenih primerih, seveda, o katerih tukaj ni govora) razlog za blatenje dobrega imena izvajalca. Ker sicer se lahko vsi sklicujemo na tako ali drugačno bolezen, trenutni afekt ali karkoli podobnega in počnemo vse, kar nam pade na misel. Torej hočemo imeti Teksas in ne civilizirane družbe z družbeno sprejemljivimi normami in pravili?

Ne bojte se, ne gre zame, zgolj razmišljam. Sama se sicer pogosto znajdem v različnih situacijah, ki jih, na srečo, še znam obvladovati. Na srečo pravim, ker zadnje čase opažam, da gredo stvari nekoliko po svoje. Opažam pač komflikte pri sodelavcih in pač ne morem mimo tega, da se ne bi vprašala o pravicah in dolžnostih. Mimogrede, se še spomnite, kaj so dolžnosti?