Dragi moji, poletje je čas, ko se veliko manj piše. Že res, da so dnevi daljši, samo kaj, ko je veliko lepše biti zunaj. 


No, letos ni takšno poletje, da bi človek bil zunaj. Pa ne zaradi dežja, niti ne toliko zaradi virusa, kot zaradi poškodbe psa, pišem pa vseeno manj.


Pa naj začnem na začetku.


Pridemo lepo domov, opravim tisto, kar moram in grem na sprehod s kosmatinko. Tak dopust po dopustu pravzaprav z mojima ljubeznima: tisto, ki me je rodila in kosmatinko mojega srca. Do popolne sreče mi je sicer manjkala tista, ki sem jo rodila, pa vseeno, ni bila daleč. Še ne.


Dlakava ljubezen mojega srca se igra, skače in v nekem trenutku priteče po treh nogah. Pogledam stopala, nič. Pretipam nogo, nič. Gremo proti domu, kosmata prijateljica pa hodi še zmeraj po treh. Ne stoka, le poskakuje po treh.


Zunaj vroče kot v peklu, pogledam to revo in ni druge, stara, zagrabi psa in ga nesi domov! Švicam jaz, ona me lupčka, umikam glavo, ker umila sem se že zjutraj. Postavim psa na tla, še zmeraj hodi po treh. Ni druge, k veterinarju bo treba, ker rentgenskih oči nimam, imam samo tiste, rahlo materinske, ki pa ne vidijo vzroka skakljanja po treh.


Pokličem ljubico mojega srca, ki mi pride naproti z avtom. S pasjo torbico okoli vratu, malo kislo od švica in seveda brez denarnice, naju odpelje najprej do doma po denarnico potem pa k veterinarki.


A sem napisala, da pes obožuje vožnjo? Kakršno koli že je vozilo. No, razen kolesa. Kolesa ne mara. Iz košare skoči prej, preden se človek zravna. Še bolj od kolesa ne mara veterinarjev. No, veterinarja še prenese, prostora jo je strah, ko vidi pa mizo, se trese kot šiba na vodi. Pa ga je fasala! Veterinarja in pregled. Napotnice ni dobila, dobila je samo napotilo h komu se je treba obrniti. In zdravila proti bolečinam. Pes je dobil briket, jaz pa račun.


Čez par dni gremo k ortopedu. 


Pizda, da se mi dere en direkt pod oknom! A lahko ne, no?! Ne zanima me tvoje kreganje po telefonu, ker me motiš, model! 


Torej, pridemo k ortopedu, tam še dva reveža in sinhrono se tresejo. Saj potem je revše zajokalo, ko jo je zagrabil za koleno. No, k vetu smo prišle tri, dve sem poslala iz ordinacije; eno, ker ji je ratalo slabo, drugo pa zato, ker se je zapodila proti vratom. Če jo je na mizi konkretno zabolelo, tega ni bilo videti, ko je bilo treba iti ven. Še malo pa bi si sama odprla vrata. 


Kar je treba, ni težko. Kuža potrebuje operacijo in potrebuje tablete. Vse razumem. No, skoraj vse.


Potem pride večer preden ji bo treba začeti dajati tablete za srce. Ja, veterina je subspecializirana in moj pes ima več specialistov kot jaz. Pa hitreje do njih pride, bi rekla.


In se začne dilema, kako vsebino kapsule razdeliti na dva odmerka. Kar vidim se z bančno kartico v roki, kako razporejam beli prašek po mizi in ga poskušam enakomerno deliti. Morebiti bi še malo smrknila skozi nos? Malo me smeh, ko dobim praktični nasvet naše mladine: malo količino lažje razdeliš, če malo količino streseš med večjo količino. Voila! “Zaužiti z manjšo količino hrane,” lahko pomeni tudi to, da vsebino pomešaš z malo paštete! Pes je bil prve doze vesel, za drugo me je skrbelo, da ne bi kaj zraslo v njej. Počutila sem se kot preiskovalec, ko sem ji zvečer dala drugo dozo. No, pes je preživel, počutil se je tudi v redu. Še apetit se mu je povrnil! Morajo biti pa že učinkovite te kapsule, če tako dobro vplivajo nanj! 


Priznam, zdaj me bolj kot same kapsule skrbi operacija. Pravzaprav okrevanje po njej, ker veterinarju zaupam. Saj bi ji sunila kakšno kapsulo, ko tako delujejo, samo kaj, ko jih imam ravno toliko, kot jih potrebujem. 


Samo še dva dni bo treba potrpeti in ni vrag, da ne bomo tudi tega zmogli.


Potem pa šnicl za nagrado! 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *