Prihajajo prazniki in hočeš, nočeš mora človek kdaj pa kdaj v trgovino. Klinc pa kvas, tega imam, za drože sem pred kratkim sploh izvedela, kaj to sploh je. Vseeno rabi človek poleg srat papirja še kako zelenjavo, če ga že hoče porabiti. Srat papir namreč.
Naj takoj na začetku napišem, da me sicer ni strah, da bi zbolela, groza pa me je, da bi zbolela in nevede okužila bolnike. Tega me je pa res strah.
V izogib temu, mora človek narediti plan. Ne tega, kaj bo kupil, ker itak lahko kupi toliko, kot lahko nese do doma. Vsaj jaz, ki grem v najbližjo trgovino, ker bi bila sicer lačna. Grem zadnjič na sprehod in se mi pocedijo sline po francozu. Kaj francozu, po francozu iz Hoferja; omamno dišeč, ravno prav slan in še mjčkeno topel in mehak. Njami! No, ko sem uzrla kolono zamaskiranih vozičkarjev pred vhodom, me je prešinilo, da do nadaljnega svežega francoza ta, s povodcem v roki, jedla ne bo! Ne vem, kako zdaj furajo tam na blagajni, ko mora biti vsaj dva metra razdalje med kupci. Da mi je biti muha, ker kupec sigurno ne bom v tem času!
Vidim v medijih varnostnike ob vhodih in me skoraj malo mine. Težko je sicer vedeti a so ljudje tako bukovi ali so varnostniki tako napihnjeni. Kakorkoli, sklep pade: v veliko štacuno ta, ki piše, ne bo šla!
Ostane še vprašanje, kdaj pa bo šla?
Tisti jutranji upokojeniški termin me niti ne gane. Itak sem v službi. Da bi šla domov po voziček in nazaj v štacuno, odpade, ker ima človek potem samo še eno reč več usrano, ups, morebiti okuženo. Na poti domov bo ravno prav.
Kaj pa dan? Ja, no, tisti, ki me poznate, veste, da jutranji človek ravno nisem, če ni treba. Torej sobota dopoldan avtomatsko odpade. Pa še gužva bo zaradi praznikov. V koloni pred štacuno z vso trgovinsko opravo, beri rokavicami in masko, ta ne bo stala!
Petek? Ammm ne, ne bo šlo, ker imam občutek, da bo že gužva. Kaj pa sreda? Hotela sem, mamice mi moje! Psihično sem se zjutraj že pripravila, pa… jebela, da sem imela maske že na šihtu dovolj, kruha doma pa tudi še. Domov sem gladko prišla samo s torbico in nasmehom.
Ampak potem je prišel pa četrtek. Stara, po šihtu greš v štacuno, naj stane, kar hoče! Pa sem šla. Z visoko dvignjeno glavo, cmokom v grlu in črvičenjem v trebuhu. Pa z masko. In rokavicami. Občutek sem imela, kot da grem pred strelski vod, pa mi verjemite ali pa ne. Na srečo grem iz službe samo naravnost pa dva semaforja sta vmes. Malo mi je vleklo na napad panike, ampak hej, zmorem jaz to! Povozil me ni nihče, prometne nesreče pa tudi nisem povzročila s svojimi možgani na paši.
Če skrajšam, ker sem itak po svoji navadi dolga, v vsej štacunski opremi sem se podala v štacuno. Kolone pred trgovino ni bilo, varnostnika tudi ne, gužve prav tako ne. Ven sem prišla živa in zdrava, vsaj mislim, pa vsa prešvicana. Teh par deset metrov, ki jih imam do doma, sem prehodila s par počitki, doma sem bila pa sigurno za kak centimeter manjša. Itak, da sem kupila tudi razkužilo. Tisto, za notranjo uporabo. Za vsak slučaj, ki navadno itak postane v vsakem slučaju.
Itak nisem neki štacunski človek, ker ne maram v štacuno, tole zdaj, je pa naredilo iz mene skoraj paranoika, ki se štacun na daleč izogiba. Če že mora iti, je skoraj prej zunaj kot notri, v voziček zmeče pa vse, še tisto, česar morda nikoli ne bo rabil. Na srečo v vrečki nisem našla trgovke, ker bi jo morala nazaj nesti.
Skratka, upam, da se bo tole enkrat končalo, ker se bojim, da me ne bo korona pokončala, pač pa na novo pridobljeni strah pred štacuno.
Ostanite zdravi pa lepe praznike želim!

2 thoughts on “PLAN: ŠTACUNA

  1. Hihihi, dobra.
    Te bojne priprave za must have reči.
    Ja… konec. Sicer bomo počasi razkužila za roke zamenjali za razkužila za notranjo uporabo 🙂

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *