V življenju se je potrebno držati določenega ritma, ker če se ga ne, gre vse v franže. Recimo vstajanja ob določeni uri. Pa hranjenja in kar je še teh za življenje nujnih procesov. Tudi pisanja bloga, ki pa ni nujen za življenje, spodobi se pa, da ne pustiš zvestih bralcev brez čtiva ob kofetu.

Pa da začnem o tem pristanku, ozaveščenem, se mu reče. Zdaj, če prav razumem, se za obisk pri zdravniku odločiš takrat, ko pošlješ napotnico specialistu. Nekako se mi zdi, da se vsaj strinjaš s tem, da prideš na posvet, če že napotnico pošlješ. Ali ti jo je pa žena, ljubica ali pač kdorkoli že, če si sam neodločen.

O tem a se boš strinjal z predlaganim zdravljenjem, posegom ali diagnostiko, se boš odločil po posvetu. Do tu vse jasno? 

Pa pojdimo naprej. Za odločitev o zdravljenju sta opciji dve: za ali proti. Nič narobe z drugo opcijo, ker se vsak odloča o svojem življenju, načinu le tega in prioritetah v življenju. Skrb vzbujajoče se mi zdi podpisovanje kilometrov papirja. Že do pred kratkim se je podpisovalo zavračanje česarkoli. To, da pa je treba podpisovati še vsak pristanek za vsak poseg, za vsako diagnostiko, meji pa že malo na zapravljanje časa, ki bi ga imelo zdravstveno osebje za kaj drugega. Recimo za pogovor in ne za razlago pravno nesporne listine. Torej: noseči ste? Možnosti sta dve. Živi ste: možnosti sta tudi samo dve. Ne, moramo zakomlicirati stvari, ker zakaj bi bilo preprosto, če je lahko komplicirano. Torej: “Soglašate s tem, da se vam vzame kri, ker pri posegu se lahko zgodi…” Pravzaprav ni potrebno, da soglašate, lahko vam izmerimo temperaturo. Ne soglašate niti s tem, lahko vam za zdravljenje ponudimo polaganje rok. Popolnoma neinvazivna metoda. Na dolgi rok morda ne najbolj ustrezna, še zmeraj pa lahko pihamo, če vas bo bolelo. 

Se opravičujem, ker me je zaneslo, dejstvo pa je, da postopke, od naročanja pa vse naprej, podaljšujemo z birokratskimi predpisi namesto da bi se ukvarjali z bolj pomembnimi rečmi.
Aja, bom globoko pogledala vase in se zamislila nad enaindvajsetim stoletjem.