Že dolgo nisem pisala, pa ne zato, ker ne bi imela o čem, temveč preprosto zato, ker me je nove strani en mičken strah.

Temo sem pogrevala še pred #ostanidoma, da ne bo nesporazuma. 

Torej, moja orientacija je katastrofalna. Ali pa je to zgolj fokus. Točka A obstaja, točko B izbereš. Ne bi smelo biti prenaporno, če seveda med točkama ne bi bilo še vseh ostalih črk. 

Tako gre lepo človek v gozd in si začrta pot, potem pa ugleda rožico, pa metulja, ej, glej drevo… glej, tam je še ena potka… Verjetno bi tudi jaz rabila nitko, da se ne izgubim… Saj ne, da se ne znam orientirati, samo glej hudiča, ko sonca ne vidim, mahu ne najdem, potke pa tudi ne. In potem se pojdi! 

Podobno je v mestih. Človek točno ve, kam hoče, na poti ga sreča pa zanimiva uličica, pa trgovinica in kar naenkrat se človek znajde kar nekje, točka B pa kar ponikne. Če je razdalje med točkama za petnajst minut peš hoje, bom sigurno potrebovala vsaj dve uri tja, če se vmes znoči, pa nazaj vsaj štiri ure. Tako mi je uspelo najti tudi drugo stran otoka. Ponoči, itak.

In potem se človek pelje domov. Malo poklepeta in pride skoraj na mejo. Na srečo vsaj vidim dobro. No, kar v redu, ker dobro, žal ne. Se obrne in, kruci potonika, najde skoraj še drugo mejo! Slovenija je res skoraj premajhna za pošten klepet med vožnjo! Samo dva stavka, pa je človek skoraj na Madžarskem! Tri krat kihne in se najde v Avstriji! Niti lulat ne sme, ker bi se znašel na Hrvaškem! Bemti, no, kako težko je zadeti kurje oko, če se dolgo nisi peljal z avtom!

Se mi zdi, da se zdaj nekaj časa ne bom zgubljala… Ne po svoji krivdi. Če preživim, in trudila se bom, da bom, se bom potem pošteno izgubila. Poštenega najditelja preventivno prosim, da me vrne.

Pa lep karantenski pozdrav!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *