Pride dan, ko človek malo samega sebe vpraša po zdravju. Pravzaprav po tem, če je še sam svoj ali ga je morda odneslo nekam drugam. Itak vemo, da nekaj ljudi okoli nas ni čisto diht in zakaj ne začeti pri sebi. No, baje da s tabo ni nič narobe, dokler sebe preverjaš, če si diht. Nikoli pa človek ne ve, kdaj se mu lahko odpelje ali se mu je pa že pa še ne ve, kam se mu je.


Da ne dolgovezim, na to razmišljanje sem prišla zato, ker je bil danes sicer čisto navaden dan, niti naporen ne, poseben pa, to pa. Čisto preveč za običajno sredo. 


Ko ti nekdo trdi, da dobiš raka zaradi cepljenja, ga najprej debelo pogledaš, če te zajebava, potem dvigneš eno obrv, pade ti čeljust, še dobro, da tega sogovornik zaradi maske ne vidi, in ga usmeriš k zdravniku. Pošteno povedano, ne vem kaj vse je še slišal, je bil pa glasen. Nekoliko sem se ustrašila za njegovo zdravje, priznam. Skrbelo me je tudi, če ga bo treba spraskati s plafona. Čak, vseeno sva sodelavca in pred vrati je še kar nekaj ljudi. 


Potem vstopi gospa, ki je prišla na pogovor o operaciji. Od človeka, ki dela v zdravstvu, nekako pričakuješ, da ve, da operacija pomeni rezanje, če pride na pregled h kirurgu. No, seveda poznamo tudi druge operacije, se mi pa zdi, da kirurg pač reže, ni to računalničar. Povzdignila sem drugo obrv.


Kliče gospa, ki jo zanima, če po cepljenju seva, ker bi rada popestovala vnučko in jo skrbi. Morda bi počakala na večer in če zeleno sveti…


Gospa se ne bo operirala, ker v operacijski dvorani aparati sevajo. Doma nima nobenega aparata, ker to vse seva. Zdaj, verjetno gospa živi v jami. Nobeno prigovarjanje ji ni prišlo do živega, na silo pa človeka ne moreš vreči na mizo. Te lahko še toži, kruci gate! Priznam, ne vem, če še živi, če pa ne, nisem prepričana o tem, kaj jo je ugonobilo: bolezen ali sevanje.


Spet gospa o tem, da ne bi narkoze, ker kemija. Recimo, da predlog za zavarovalnico niti ne bil slab: anestezist bi ji lahko zapel uspavanko ali jo napil, kar bi bilo dražje ampak vseeno naravno.


In po tem sem se spomnila, da me je pred leti klical policist, ki je iskal kolega, ki je imel prometno nesrečo. Po pravici napišem, da sem malo odprla usta, par sekund počakala in preverila, če ve, kam je klical. Šok. Vedel je. In vztrajal, da je kolega pri nas. Nočem biti groba, se vrtim v krogu kot mačka okoli vrele kaše, nazadnje pa le vprašam policaja, če ima njegov kolega raka. Ja, to pa ne ve. Klicat onkologijo pa ve, ha?! Jebela, da nisem vedela, če gre za skrito kamero ali je model res tako premaknjen. Vam povem, da je snemanje telefonskih pogovorov nujno. Imaš vsaj dokaz, če komu malo zabremzajo klikerji. Veliko lažje je preceniti odzivnost sogovornika, če ga imaš pred seboj.


Pa da nadaljujem serijo zgodb. Pred leti je dežurna zdravnica čez cesto (iz ust kolegice in sošolke) spremenila niz barv preden je nahrulila mamico, ki je pripeljala tulečo majhno deklico, ki se je opekla s kropom, na opekline druge in tretje stopnje pa natresla sol. SOL!!! Bogi otrok je moral imeti grozljive bolečine. In takrat še ni bilo googla…In da ta dogodek povežem z današnjim: pride gospa na pregled in na obsevani predel namaže konopljino olje. Pred obsevanjem. Žleht bom, verjetno je hotela narediti ocvirek iz obsevanega mesta. Laiki verjetno ne veste, ljudje pred začetkom zdravljenja dobijo pa ustna in pisna navodila. Držijo se jih ali pa ne. Eni so sami svoji zdravniki.


Če zaključim, neumnih vprašanj ni. Problem nastane, ko ni vprašanj in so trditve. Bog ve od kje jih poberejo, prepričevanje prepričanih se pa ne obnese. Pa saj to že vemo, mar ne? Smo se marsičesa naučili zadnje leto.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *