Takole vam bo napisala ena sestra, ki je v teh časih delala in takole vam bo napisala sestra, ki ji rahlo dol maha za politiko, ji je hudo, ker je marsikdo ostal brez službe, še več jih je pa na robu preživetja, drugih pa na robu živcev in preživetja.

Čeprav smo pri nas delali v času korone bolj ali manj normalno, prihaja tisti bum za nami. Če sem bolj natančna, nas prehiteva.

Pustimo reforme, pustimo vse tisto, kar nas poleg rednega dela dodatno obremenjuje, so tu odnosi. Odnosi med sodelavci. Verjetno nam je vsem jasno, da v normalnih okoliščinah reagiramo popolnoma drugače kot takrat, ko smo pod stresom. In to se mi je zgodilo danes.

Sodelavce cenim. Res jih. Vsak ima svoje kvalitete. Ima pa vsak od nas tudi svoje zadolžitve in dolžnosti. Ko je enih in drugih preveč, eskalira. Samo človek sem in danes mi je odneslo pokrov. Poleg vseh priporočil, navodil in obveznosti, sodelavec meni piše sms. Ni panike, dokler je šlo samo za to, ker se rada šalim. Pokrov mi je dvignilo, ko sva se zataknila ob to, kdaj se delavni čas sploh začne. Daleč od tega, da ni zmeraj možen dogovor, zataknilo se je, ker se je treba zmeraj prilagajati… zdravniku in njegovim obveznostim. Verjemite, cenim njegov čas, strokovnost in vse ostalo, le da ima medicinska sestra tudi svoj delokrog, obveznosti in svojo čast, ki ga pa sodelavec redko sploh vidi, kaj šele spoštuje. Dvignilo mi je prag tolerance. Ne, nisem agresivna, pometati s sabo si pa tudi ne dovolim! Delu čast, videti je pa treba tudi moje delo!

Ne bi o podrobnostih, ker na koncu je zvenelo kot slaba šala. Cenim sodelavca ne pustim se pa pometati s sabo. Mi je pa tako dvignil tlak, da sem mu zagrozila, da bo delal sam, ker sestra bo šla ven… saj veste, kaj mislim, da ne bom grdo pisala.

In naj napišem, da je moj eden najljubših bivših specializantov. Zaradi različnih kvalitet.

In medtem je prijateljica hospitalizirana na paliativnem oddelku.