Najprej se moram opravičiti rednim bralcem, ker toliko časa nisem napisala nič. Ne, ker ne bi hotela, ker ne bi imela o čem ipd., preprosto, saj vem, da se smešno bere, je pa res, nisem imela časa. Jebiga, tako se obrne.

Če želite brati vsak dan, vam lahko priporočam Zgodbe iz karantene. Ne, nisem plačana za reklamo!

Pa kaj naj vam zaželim, ker se resnično dolgo nismo brali? Preprosto: bodite srečni! Vse pride in gre, sreče pa res ne morete kupiti. No, lahko zbiramo na 1919 in pripišemo tisto, kar si želite. Potrebujete bazen? Na 1919 pošljite sms BAZEN1 ali BAZEN5. Mah!

Opozoriti sem vas hotela na čisto drugo stvar. Recimo na to, kar nekateri že veste, da ne maram špancirati po štacunah. Ja, malo desca je v meni. Ker so taki časi, kot pač so, v štacuno grem, če že ravno moram. Pa še to v živilsko, ker so druge itak zaprte.

Mi je zelo žal, čevljev in oblek preko interneta ne kupujem. Rednim bralcem je jasno, zakaj. Na srečo hrčkam dovolj. Če je le po sreči, v štacuno pošljem hčer in jaz sem srečna. Verjemite mi, da je po tednih zaprtih trgovin, hči srečna že, če izkazuje nežnost jogutrom, boža mleko in si mežika z ribami. Vsak ima pač svoje vveselje. Alkoholote tudi kupujemo.

Pa se tako zgodi meni, ki imam doma zmeraj barvo za lase, osvežilec barve in kvas, če ni srat papirja, si bomo pa riti prali, da mi zmanjka balzama za po pranju las, zobna ščetka mi kaže pa ščetine, ki so skregane med seboj. Podobno politiki se mi zdi, pa vendar, zobna ščetka je tista, ki jo prvo pogledam, ko me jebena budilka vrže iz postelje. Torej…

Odločim se, po tehtnem premisleku, da grem po parih mesecih v drogerijo. Plan imam v glavi, spisek tudi. 

Priznam, malo me je prizemljila vrsta pred drogerijo. Ljudje dragi, pa jaz za kruh ne čakam v vrsti! Požrem knedl, požrem še parkrat slino in globoko vdihnem. Parkrat. Kar bo, pa bo! Razkužim roke, zagrabim voziček… mamica moja, meni so se prikazala nebesa! To diši, to so barve, to je nešteto izdelkov, ki bi jih povohala, ma kaj povohala, polizala bi vse to pa še vse šminke bi si napacala na ksiht! Pa pasja hrana! Mamice mi moje, da bi jo poskusila lasntojezično! Gledam, šlatam, trudim se prebrati kaj piše, oči kot knedli, vam rečem! Meni se je odprlo vesolje! Jebem ti to, da folk čaka pred štacuno, jaz moram potipati vsak papirček, napasti oči na vsakem senčilu, prekopati se moram skozi vse nianse pudrov različnih znamk…

Zdaj, če sem odkrita, pojma nimam, koliko časa sem počivala z očmi na vsakem izdelku, kolikokrat sem prijela in odložila reč na polico in nazaj, voziček sem napolnila. Prijazna prodajalka mi je pomagala zložiti stvari v vrečko. Itak, da ena ni bila dovolj in domov sem šla otovorjena kot kamela. Peš, itak.

Doma sem ugotovila, da sem nabrala vse. Pravzaprav več kot vse. Zob si, po resnici povem, nisem umila z wc ščetko, ker tako slabo mi pa še ne gre, ker zobne ščetke kupila nisem. Verjemite mi, da ne po svoji krivdi.

Če naredim zaključek: Še tako velik nasprotnik nakupovanja po parih mesecih manjka le tega postane odvisnik.

Vi pa po želji. In presoji.