Ker je ravno tak dan. Ker je treba preveriti, če sploh še znam. Pa naj vam še jaz svojo skrivnost izdam.

Božiča doma nismo ravno praznovali, je pa mama na Božičkov dan zmeraj po šihtu okrasila smrečico. Tisto, po smoli dišečo kupljeno zadnji trenutek na tržnici. Ufff kako je dišalo!

Če sem iskrena, sem darilo zmeraj poiskala že prej in malo poškilila. Seveda sem zmeraj našla le del darila, ker je imela to grdo navado, da je vtikala vsako reč v drugi kup cot. Ampak, verjemite, to so te male zmage.

Daril na božično jutro ni bilo, je bila pa zmeraj kaka čokoladica, bombonček… Vsak dan. Do novega leta vsak dan kaka malenkost. Do Silvestrovega. Takrat se je navadno zbrala vsa družina in takrat je prišel dobri mož, no, pravzaprav stric, le da otroci tega precej dolgo nismo vedeli. S čisto tapravim košem in čisto tapravimi darili! In s tistim Hoo hoo! Ah, kakšno veselje je bilo to!

Navado sem rahlo prikrojila, ko sem začela držati piskre v svojih rokah. V Božička sem se preoblekla sama in, ne se smejati, lezla s punklom na hrbtu in zvončkom v roki tudi skozi okno! Sredi mesta! Še bivši je bil presenečen, hči je pa pokala od veselja. Za sosede res ne vem, ker sem se trudila priti čim prej skozi kuhinjsko okno, so pa delavci, ki so ravno vračali iz šihta rahlo čudno gledali. Zna biti pa to precej težko z velikih trebuhom in vrečo na hrbtu. Je bilo pa lušno. 

In potem je hči dobivala kako malenkost pod smrekco vsak dan.