Morda par dni nazaj sem brala o izgorelosti znane osebe. Morda je bila res izgorela, morda tudi ne, vendar nisem poklicana zato, da sodim. Napisala bi vam le to, da se je zgodilo tudi meni. Kolegica je bila zaradi tega na bolniški par mesecev, sama sem imela to srečo, da sem imela planirani dopust. Na srečo.

Ljudje se mi navadno smilijo. Verjetno to veste. Vsaj tisti, ki mi sledite na tviterju. Pa bolniki. Sama sebi se nikoli ne smilim. Vem, da zmorem. Zmeraj, vse. In rada se smejem, rada se šalim. 

Pa se mi je zgodilo. Ko hočeš biti popolna mama, zgledna gospodinja, dobra žena, v službi pa zanesljiva sodelavka. Mamice mi moje, da je nekaj šlo narobe, ker enostavno nisem zmogla več. Sredi dela v ambulanti, ko ni bilo nobenega bolnika, jaz pa dela še vsaj za eno uro, so mi začele teči solze. O vsem tem, kaj še moram in ne morem več. Obsediš v ambulanti, solze tečejo pa kar same. Ne moreš domov, ker nisi naredil še tega pa tega in tega. Domov pa tudi ne moreš nositi problemov. Obsediš.

Ne spomnim se več, zdi se mi pa, da se je kar vleklo. Nihče te ne razume, dokler… Klicala sem specializanta v drugo ustanovo, da uredi še par stvari, ker grem na dopust… in sredi stavka pričela jokati. Ponudil se je, da mi pride pomagat… Nikoli ga ne bom pozabila. Moja zlata generacija specializanta, danes pa hudo uspešen in priljubljen specialist. Tudi takratna generalna direktorica je prišla pozdravit in… imela kaj videti: objokano sestro! Pljuvanje gor ali dol, ženska je človek! Ne morete vedeti, dokler se vam ne zgodi! Ne morete soditi, dokler niste na tem. 

Danes, danes se veliko smejem s sodelavci, bolniki in kolegicami. Rada se smejem, res. In neskončno sem hvaležna ljudem, ki so mi stali ob strani. Po dopustu sem bila kot prerojena. Trajal je pa cele tri tedne. Neprecenljivo, res. 

Pazite nase, vsakemu se lahko zgodi in, če imate srečo, bodo ob vas Ljudje.