Pa je prišel dan operativnega posega. Priznam, panika me je že štiri dni prej. Ne zaradi operacije, bolj zato, ker je bilo treba kapsulo razdeliti na dva odmerka. V prejšnjem blogu ste prebrali, kako. No, kuža je preživel, jaz pa tudi.


Ni mi bilo lahko pri duši, ko sem svojo kosmato dušo peljala k zdravniku. Ne, ker mu ne bi zaupala, bolj zato, ker jo je bilo potrebno pustiti tam. Samo revco.

Lepo sva se zmenila z veterinarjem, da me pokliče, ko bo opravil poseg. Do takrat sem živčkala. Da ponovim, ne dvomim v njegove sposobnosti, bolj me je bilo strah, ker ljubica jemlje zdravila za srce.


Pa me je poklical. Kaj kamen, skala se mi je odvalila od srca! Ponjo sem šla ob osmih zvečer. Pridem tja, ko me je že prizor pred veterino sesul: mamica v solzah, dva mulčka v solzah poleg nje in veselo poskakujoči kuža okoli. Ne vem, kaj hudega so izvedeli, prizor je bil pa hudo žalosten.


Končno pripeljejo mojo senjorito, učke se mi zasvetijo, ko vidim svojo kosmatinko. Tako simpatično polovično pižamco so ji ukrojili čez operirano tačko. Zmedena po posegu, je zavila nazaj! 


Plačam, malo v šoku me znesek niti ni posebno prizadel. Polupčkam prinčipeso in jo peljem domov. Noč je bila dolga. Že zvečer sem teoretično trenirala kuharijo s tabletkami, da bi zjutraj brezhibno opravila. S hčero sva morda zbrali za dve uri spanca skupaj. 


Poleg ti. kuhanja s tabletkami, ker jih mora dobiti s hrano, je bil izziv lulanje. Revše je bilo zjutraj čisto zadeto pa še položaj z neuporabno nogico je bilo treba najti. Bolečine v križu mi niso bile v pomoč. Razmišljala sem o tem, da bi si analgetik kar razdelili, ker stran pa ne bomo metali. Vse smo mi to plačali pa še isti je, kot za ljudi.


Tri dni sva tako dežurali s hčero. Boli itak najbolj ponoči. Vem to. Imam izkušnje z ljudmi. Če sem že pozabila, kako to gre, sem se spomnila zdaj. Ne spiš ponoči, delaš podnevi. Vmes čaraš s tabletkami in futrom in si vesel, ko gre na bolje. Na pol v komi nosiš kužolino lulat. Ravno zaspiš, ko te zbudi: “Mami…” “Kaj je? Lulat, kakat, boli?” Zagrabiš psa, ga odneseš čez cesto in ga prosiš, da hitro opravi, ker si ob štirih sredi  križišča v pižami z volančki. Paziš na vrata in tačko, da ne bi potreboval zdravnika še zato, ker si ga poškodoval medtem, ko si ga sredi noči nosil lulat in kakat. Jebiga, nal zjeban bioritem je ratal. 


Preveza. Pes se malo manj trese, ker je itak po malem ves čas zadet, ti malo bolj živčkaš, ker ne veš, kako zgleda pod prevezo. 


Zdravnik odstrani prevezo, pes pa, hop, lizat! E, ne boš! Še dobro, da sem jo za vrat! Rana zgleda fantastično, malo manj pa tisto, kar je sledilo. Človek se je samo obrnil, pasje seme pa kakat! Na previjalni mizi! Bolj je brisal, bolj je šlo! Psa odnesti ven ni imelo smisla, ker bi usrala vso ambulanto pa še hodnik! Torej je brisal. Srala je kot konj, bemu kakec in vse brikete! Ravno namesti obvezo, ko je prišla še zadnja doza. Znašel se je, se vidi, da je kirurg, in izrezal umazano mesto ter dodal manjkajočo obvezo. Malo ti je nerodno, kosmatinca pa tudi ne moreš kregati, ni to človek pa še po posegu je.


Zdilala sva se, da bo imela do naslednjič obvezo, ne krožnika. Plačala sem še probiotik, pes je dobil piškot. Če ga človek ne bi imel rad, bi bil ljubosumen. Mislim na kuža in piškot, račun sem itak dobila.


Zdaj znižujem odmerke analgetikov in se grem vabe Vange, ko poskušam ugotoviti, kdaj je pravi čas in sekljam tabletke. V tem času sem se naučila “kuhati” s tabletkami. Zdaj pišem, naslednjič, upam sicer, da ne, lahko posnamem kuharsko oddajo “Kuhajmo s tabletkami.” Kaj je, rešitve iščem, srčki, pa rešitev za finančno stanje.


Pred posegom sem se naučila, kako dati eno kapsulo v dveh odmerkih s hrano. Po posegu treniram razpolavljati obloženo tabletko. Priznam, še zmeraj plazim po kolenih in iščem drobir po kuhinji in še zmeraj brišem desko, da ne bi tudi vsi ostali dobili analgetika za malico. 
Izkušnje nabiram in vsaki dan mi gre bolje. Psu seveda tudi. V tem primeru si je treba vzeti čas. In imeti voljo. Na denar je bolje ne gledati. 


Skratka, kuham s tabletkami in moja kosmata duša je bolje. Pa gradivo za naslednji zapis zbiram, če boste seveda imeli čas in voljo, da ga preberete. 
Pa lep dan naprej! 

P. S.: pa hvala vsem, ki ste me bodrili in držali pesti za kužolino.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *