Če se že toliko piše in govori o karanteni, z lepo slovensko besedo lockdown, naj pa še jaz opišem svoj stik s karanteno.

Za razliko od vas, sama nisem rabila doma poučevati otrok, ni mi bilo treba razmišljati o tem, kaj bi še počistila med zaprtjem vsega mogočega, ne, jaz sem med karanteno lahko hodila v službo. Lahko sem tudi šla na sprehod s psom. Pravzaprav se mi kaj bistvenega ni spremenilo, odpadla so le druženja in stiki z žlahto. Pravzaprav sem se počutila kar fajn. Privilegirano pravzaprav. Hkrati tudi malo nelagodno, ko sem po ulici skoraj sama hodila na šiht. Med potjo pa tu in tam srečala kak avtomobil.

Dela v službi je bilo občutno manj, toliko več pa telefonskih pogovorov. O tem, da sem imela roke razkužene do kosti, ne bi. Na domačem naslovu, beri v večstanovanjski hiši, sem razkuževala vse. No, zvoncev ne. Vsi imamo ključe, doma smo, obiskov ni. Mobitele imamo vsi. Kdo bo zvonil? Zdi se mi, da toliko denarja rezervni sklad nima, da bi pokril stroške, ki bi jih z razkuževanjem zvoncev lahko povzročila. In potem je tu še štrom. Rabimo štrom. Bolj kot zvonec.

Potem so nas spustili iz karantene. No, vas so, sama sem itak hodila na šiht. Potem se je zgodila karantena še meni. Ne, na dopustu sem bila previdna, fasala sem jo zaradi stika z okuženo, ko sem prišla iz dopusta! Pa še par kolegic. Pa ravno pri teti na dvorišču sem bila, ko so se začela pojavljati sporočila. Videla sem jih sicer zvečer. Mobilca ravno ne drajsam, ko sem na obisku. Sicer pa je, kar je, ker družili smo se itak ves dan. No, vsaj na dvorišču in na njivi.

Kako zgleda odvzem brisa, vem. So mi ga pred tem že dvakrat vzeli. Samo prehlajena sem bila ob nepravem času. Za vsak slučaj vseeno na dopustu ves teden. Priznam, zdravnice nisem obremenjevala, še manj pa sebe s telefoniranjem ali pošiljanjem maila.

Pa da se vrnem. Fašem vam jaz tako karantenco, ne po svoji krivdi in za repete dobim še tri (3) odvzeme brisa! Pred povratkom na šiht bodo morali biti vsi trije negativni. Sedim vam jaz tako doma, do knjižnice itak ne smem, praznim hladilnik in se dolgočasim. Polagam tapete, belim tuš kabino, glancam kuhinjo. Napišem jaz vam, da tako popucane še nisem imela! Jebela cesta, fašem jo v nos drugič v tej seriji! “Skozi levo pa ne gre.” A bejž, vtakni to slamico v desno pa bejžmo! Solzim, kašljam in težko diham. Pa saj sem po odvzemu zgledala prav bolna, kruci gate! 

Glancam, perem, likam.

V tretje gre rado. Če ne veste, v klet po kufer človek lahko gre med karanteno. Če govorimo o svoji kleti, seveda. Prinesem iz kleti kufer in grem na tretje podrajsavanje po tisti luknji, kamor še sonce ne posveti. Meter in kak centimeter višje, dragi moji! V spodnji lahko izmerite zgolj temperaturo stranki, ki vam gre na živce. Ups! 

Karantena, če bo tudi ta izvid negativen, se mi konča v petek. Spakiram kufer. Čakam. Razkužujem. Tokrat notranje organe. Izvid je negativen. Itak. Treba je proslaviti. Ob morju. Na balkonu, da ob povratku ne fašem karantene po svoji krivdi. 

Skratka, kart niti poznam ne dobro, mi je pa parkrat celo uspelo premagati hčero. Pravila mi niso jasna niti danes, če sem odkrita. Verjetno je njej gin tonik prijel bolj kot meni. 

Evo me. Živa sem. Wuhance nimam. Bi pa dopustek. Pa čeprav mini. Z lastnim prevozom. Pa previdna bi bila. V razkuževanju sem itak v top formi.

Komu lahko naslovim prošnjo?