“Ko ti začnejo bolniki iti na živce, je potrebno iti na dopust.” Pred leti sva tako razmišljali z zdravnico, ki je veliko ur preživela v operacijski dvorani. Vedno bolj se strinjam z ugotovitvijo.

Odločitev je padla: grem na dopust! Čim prej, tem bolje. Zame in za vse ostale. Kam? V Italijo.

Če izpustim vso tisto ceremonijo s potrebno papirologijo, ki je res ni bilo malo in printanjem dokumentacije, ki je potem nihče ni hotel pogledati, mi ostane, da vam opišem potovanje.

Če so bile lani v ospredju stopnice, so bile letos živali. Pa kamionar. Ne katerikoli kamionar, temveč tisti s šleperjem, ki nas je v gluhi noči preganjal po prazni avtocesti s sto petdeset km v riti. Če se mi je najprej zdelo, da je modelu za volanom dolgčas, sem po blendanju, troblenju, prehitevanju in bremzanju ter vožnji z dvajset na uro po sredini ceste, spremenila mišljenje. Na srečo ni vozila hči, ker če bi že preživeli, bi vsaj prespali na policiji. Na lulanje je bilo potrebno pozabiti, ker bi nas nasilnež zagotovo dohitel na pumpi. Montirač bi bila še najšibkejša grožnja. Zjutraj mi je bratranec svetoval po sms-u, da bi morali ustaviti na počivališču, kjer je veliko ljudi. No, malo dolgo že ne vozi po svetu, ker v tem času so počivališča zaprta, gužve pa tudi ni.

Skratka, scat me je še naprej. Do Livorna, kamor smo prišli nekoliko prej, kot smo hoteli, za predmudo pa je bil kriv kamionar.

Mi tam, mene nekam, vse zaprto. Kako naj si ogledam mesto, če pa nimam kje opraviti fiziološke potrebe?! Ustavimo na pumpi, žive duše nikjer, le policijska patrola se je dvakrat peljala mimo. Zagotovo smo zgledali kot nekakšni dilerji. No, fiziološko potrebo sem opravila med oleandri in svet je bil takoj lepši.

Mesto smo si v miru ogledali. Pa policisti tudi, ker je bil ali so bili eni zelo dejavni ponoči. 

Potem smo čakali na vstop na trajekt. Ne bi bilo nič posebnega, če ne bi v kabini hotela ugasniti luči nad pogradom. Takrat sem ugotovila, da rebra zelo bolijo, če se kresneš vanje. Bolečina še traja (op. avtorice).

Sardinija je čudovita s svojimi plažami. Letos še bolj, ker ni veliko turistov. Malo manj je fajn, če konstantno piha. Če se že slečeš, ker te ne zebe, prineseš mivko še s sabo domov. Ne po svoji krivdi. Je pa res, da smo šli na morje v pred predsezoni. To pravzaprav pomeni, da turistov res ni, da pa ni niti štantov s spominčki, lokali ne delajo vsi in da se zvečer v večini sprehajajo le lokalci. So pa parkirna mesta zastonj.

Pa se peljemo tako na izlet gledat neko skalovje. Se vozimo po neki vukojebini, ko, najbolj slepa, zakričim:” Ustavi, želva!” Šofer je zabremzal, da nas je skoraj pometalo skozi okno, še preden se je avto ustavil, smo izletele, kot raketa. Še dva kolesarja sta se vrnila po hribu navzgor, da preverita, kaj se nam je zgodilo. Pravzaprav je zgledalo, kot da hočemo želvo ukrasti, smo jo hoteli pa samo slikati in umakniti s ceste in pri tem pustili avto sredi ceste s vsemi štirimi lučmi in z vsem, kar je notri, odklenjen. Psu pa nič jasno.

Naslednji dan sem našla kačo.

Kak dan pozneje smo zapeljali med čredo ovac. Nobene ni bilo treba dati v prtljažnik. 

Na terasi smo imeli vsak večer obisk. Nisem čisto prepričana, če je bil obiskovalec vsak večer isti, je bil pa en večer malo lačen. Skratka, gledali smo grozljivko v živo.

Lačni in žejni na dopustu nismo bili, čeprav je bila ponudba vsaj prepolovljena zaradi časa, ki smo si ga za dopust izbrali. Ogledali smo si tudi nekaj znamenitosti. Te so zaračunali. 

Se peljemo tako z ladjico na izlet. Srečno in malo premraženi pridemo do podzemne jame. Ničesar se ne dotikamo, nosimo pa psa, ker po rešetkah ne more hoditi. Končno pridemo do konca za turiste odprte jame, odložimo psa, ko mrcino lulat! Bog je nima rad, pa ravno tu?! Potem jo je še kakat… Vrečke itak nisem imela kam dati, smo bili pa hudo hitro na izhodu, če me razumete.

Ko je bilo potrebno iti nazaj, smo morali najprej poiskati odvzemno mesto za brise. Če ste pozabili, turistov skorajda ni. No, korone tudi ne, razen če se z morjem širi. Našli smo letališče in opravili s testiranjem. Izvidov ni pogledal nihče.

Spet stojimo in čakamo v pristanišču, ko me kliče ves paničen bratranec. Pojma nimam, čemu panika, mi pa srečni in zdravi.

Na trajektu morebiti petnajst avtomobilov in šest kužkov. Vem, sem se z enim igrala. Vse zaprto, ljudje po kabinah. Ravno se spravim na pograd, ko se po zvočniku oglasi, da odpirajo bar in da bo zaradi malo potnikov odprt petnajst minut dlje ter da nas vljudno vabi na aperol špric. Skoraj bi mi malo ušlo, ko sem se smejala, ker se mi je zdelo, da je govorec zagotovo popil vsaj enega preveč, ko se mu je tako frcljal jezik, da je komaj povedal do konca.

Do doma skoraj ni bilo težav. Avto je vozil na zadnje hlape, pumpa pa zaprta. Obrnili smo se in še enkrat prestopili mejo, ker je tako fajn pa nikogar ni. Vmes smo natankali.

Je pa potem trio plus pes malo odspal in nadaljeval vožnjo proti Murterju. 
Ni šlo brez zapletov. Na Velebitu si je hči hotela popraviti leče. Ni jih bilo potrebno popravljati, ker jih je veter odpihnil. 

V nedeljo smo se odpravile v Split. Po leče. Ne boste verjeli, optike so bile celo odprte, ene so imele tudi leče, jeba pa je, da Dalmatinci zgleda samo na daleč ne vidijo, ker hčerine dioptrije tudi tam, kjer so sicer imeli leče, niso imeli. Smo pa sredi križišča naletele na pava. Mrtvo hladno se ti ptič sprehaja. Se pa tam, za razliko od Italije, dogaja.

Kot zanimivost naj napišem, da je naš pes v Italiji dobil nekaj morskih sadežev z mize. Pes pesjanski si je na obali našel rakovice sam in jih glodal. Razmišljam o tem, da bo mrcina pasja zdaj tudi doma hotela morsko hrano, ki je sama ne jem! 

Da ne bi bilo preenostavno, smo zopet morale najti odvzemno mesto za bris za hčero. Že res, da je dopustovalcev več, je bilo pa dan prej preden se uradno začne predsezona. Na srečo smo našle zasebni zdravstveni center. Čez uro je dobila hči izvid, štirideset evrov smo imele pa manj. Na srečo psa ni treba testirati. Še njenega potnega lista nihče ni hotel pogledati, jaz pa tako vestna!

Da pa ne bi prišle prezgodaj domov, smo se odločile, da gremo pogledat še trgovsko naselje pred Zagrebom. Zakaj, pri treh pečenih piškah, ne dajo ob cesto znaka za živali na cesti?! Sem mislila, da že vidim bele miši pa še pila sem samo vodo, ko sem na cesti opazila želvo! Pred Zagrebom. Skoraj bi me že zaskrbelo, če ne bi par metrov za prvo opazila še druge! Ta je ni tako dobro odnesla, jo je voznik na sosednjem pasu rahlo zavrtel po voznem pasu. Vsaj glavobol je fasala, če je že preživela.

Srečno smo prispele domov in hej, tudi doma me je pričakala žival. Sestradana žival. Krvoses je ni dobro odnesel.
In če končam, prav zanima me, s čim mi bo postregel dopust drugo leto. Vi pa lepo dopustujte!