Jutra itak niso moji dnevi, včasih se pa človek čisto preveč že zbudi utrujen. Verjetno je temu tako tudi zaradi tega, ker pač nimam vikenda, travnika, vrta, niti balkona ne, da bi se čez dan utrudila in potem imam čas sanjati.

V teh dneh ne samo, da sanjam, ljudje dragi, jaz garam ponoči! Le kako drugače bi si lahko človek razlagal dejstvo, da se zjutraj zbudi tak, kot da bi ga povozil kamion in še vsaj dvakrat zapeljal čez njega; razmršen, krvav in s šivi pižame vsepovsod drugje, le tam, kjer bi morali biti, jih ni. Bemu, pa saj ne spim v grmovju!

Današnje sanje niso bile take. Ne, danes ponoči sem dobesedno garala. Na vrat na nos je bilo potrebno kuhati, peči, opraviti generalko in čez noč spakirati. Za poslavljanje, ki mi itak ne leži, sploh ni bilo časa! Divjala sem, kot da bi se mi snelo in čeprav sem pozabila doma en kup stvari, mi je uspelo zapakirati potni list in denarnico. Na letalo so me, skratka, spustili. Ne spomnim se, če sem igrala potnico ali sem tudi tam kaj delala. Minilo je vsekakor hitro. Kaj človeku manjka, ugotovi, ko pride tja, kamor je namenjen. Glej ga hudiča, celo lačna sem postala med vsem tem in odlunila v kuhinjo! Medtem, ko sem sanjala! Samo en rogljiček je bil in lahko sem sanjala naprej. Zobarji, ne bodite jezni name, ampak res sem garala.

Človek se po tem, ko je prišel na cilj, lepo sprosti, ko ugotovi, da mora nasledni dan domov, jebela, celo dnevi mi štimajo, in v torek nazaj! Da bi se zjokal! A ima smisel prtljago sploh domov peljati?! Možgan obratuje na sto osemdeset. Nima. Lahko pa v naslednji rundi prinesem s sabo še vso manjkajočo prtljago in vsa darila, ki sem jih v prvi pozabila doma. Kurim možgan. Treba bo nazaj. Bom poleg aviona rabila še padalo za odvečno prtljago ali se naredim malo prismuknjeno in upam, da rata? Nekako sem shendlala tudi to, raje naj se ne ponovi.

Skratka, potovanja sem bila tako vesela, da sem si na koncu, ko sem vse popedinala, objela in polupčkala, odprla pivo, prižgala cigareto in globoko zadihala. Na balkonu. Ki ga nimam.

Vam povem, da je bilo fajn, ljudje pa prijazni. Pregledovali so izključno potne liste in niso merili temperature. Potovala sem tako, kot včasih le hitreje je vse šlo. Ni bilo zaprtih meja, človek se je prosto gibal… Vem, sanje so bile. So pa dovoljene vsaj te.