Sestra v petkah - iWeb.si

Vem, da že precej časa nisem pisala, bi mi bilo pa škoda, če te izkušnje ne bi delila z vami. Iz prve roke.

Delam tam, kjer delam in vendar je minilo skoraj četrt stoletja, ko sem pa le ob priložnosti dala kri na pregled v domači ustanovi. Glej ga vraga in rezultati so bili tako patološki, da je prebledel zdravnik, s katerim delam in sem ga morala miriti: “Saj veste, da so laboratorijske vrednosti normirane na 80% zdrave populacije, pri meni je vzrok za tak izvid stres, neredna prehrana in, mea maxima culpa, kajenje.” Ni se dal. Preslikali so me od mezinca do temena, kolonoskopijo in gastroskopijo mi je hotel narediti pa kar med ambulanto. V njegovo obrambo naj povem, da sta pred kratkim umrli dve moji kolegici. Ena zaradi raka želodca, druga pa kolorektalnega raka . Zdilala sva se, da bo to opravil naslednji dan, ker imava pred vrati za pol železniške postaje ljudi.

Ko sem naslednji dan vstopila skozi vrata koloskopirnice v zlati oblekci v naramnicah, je komaj dihal. Ne zaradi poželenja, temveč zaradi sranja, ki si ga nehote lahko deležen po cunjah. Nečimrna kot sem, sem imela rezervno oblekco v torbici. Poletje pa to. In bila sem pogumna. Zdravstveni delavec pa to. In sodelavec. In visok bolečinski prag.

Vse lepo in prav, ko te z inštrumentom posili, ko pa gre inštrument še tja, kamor sonce ne posije, je pa jeba! Kolegica se je trudila, da bi zmanjšala bolečine, videla sem pa poleg zvezd še celo osončje pa Mlečno cesto, bemu matrono! Bolj sem se osredotočala na kamero in one jebene polipe, bolj me je bolelo, ko mi je ril z inštrumentom proti želodcu! Lučka je posvetila skozi trebuh in zgledala sem  kot marsovec! Vem, da sem suha in vidim, da lučka proseva skozme, čakam samo še, da mi inštrument pogleda skozi usta! Rečem vam, da bi padla iz mize, če me ne bi držali. Pa sem bila prepričana, da imam visok prag bolečine. Prav slabo mi je bilo od bolečine. Občutek sem imela tak, kot, da so me Turki nataknili na kol. Aja, to je bilo par stoletij prej. Prav, kot, da bi prasca nasadili na raženj in ga vrteli nad ognjem.

Na srečo je bil računalnik s sliko v vidnem polju pa je bilo malo lažje. Naslednjič, pri sosedih, nisem imela te sreče. Screen saver mi je preprečil, da bi se zamotila z proučevanjem lastnih polipov. Vam rečem, da je fascinantno, ko sebe vidiš odznotraj. No, malo manj je bil fasciniran koloskopist, ko sem vstopila vsa polepljena. Prejšnji dan sem namreč telebnila, naredila salto mortale in uničila belo krilo s krvjo. Preklinjati sem začela za vogalom, doma pa dozivela verbalni vrhunec medtem, ko se lepila nogo.

Če nadaljujem, me je model po tem, ko sem preživela, seznanil s smernicami, mi pojasnil, da suhe bolj boli in da imam zavito črevje. Potem sem mu pojasnila še sama, da smernice sicer poznam, da bom polipe kar lepo vzela s sabo domov čez cesto in da se naslednjič vidiva pred penzijonom. Njegovim, ker sem jaz starejša. Zdelo se mi je, da si je oddahnil. Polipi so romali na patologijo in čez par dni sem izvedela to, kar se mi je zdelo. Kar na pločniku na poti v službo. Patologe mora človek imeti rad!

No, ni čisto držalo, da me bo videl pred penzijo. Klicateljica iz SVIT-a se ni dala prepričati. V tretje gre rado. Izkušena ritonastavljačica je imela plan. Žal se ni obnesel. Kljub protibolečinski injekciji me je bolelo kot prasca! Strah me sicer ni bilo, pogumno sem zasedla položaj na mizi, le oživljati bi me bilo skoraj treba. Ne rečem, da se nisem šalila prej in potem, le tista sredina je bila ubijalska. Bolj kot sebe je bilo potrebno tolažiti kolegico, ki je asistirala. Če zaključim, še zmeraj sva kolegici in še zmeraj imam sodelavca. Oba sta živa. In naslednjič hočem ožjo cev pa narkozo! Z mojim črevjem se ne bodo hecali!

Kljub vsem bolečinam živim in priporočam bolnikom, da se odzovejo SVITU. Tudi jaz sem se. Vsako leto. Ni hudič, da se vsake tri ne bi in sploh, ker delajo koloskopije s tanjšo cevjo in pp. tudi pod narkozo. Sama pač raje vse opravim “doma”, ker imajo potem sodelavci slabo vest. Vem, packa sem. Poglejte pa iz druge plati: čakalnih vrst pa ne daljšam, ker je vse narejeno post festum.

Gastroskopija? Pffff mala malica! Pustimo to, da sem bruhala. Sama sem kriva, ko pa sem buljila navzgor v ekran, ko bi morala gledati dol. Niti nagobčnik ni nucal. Medtem, ko je zdravnik videl NLP v želodcu sem samo rekla: “Ups, žvečilka!” 

Preživela sem naskok s spodnje in zgornje strani. Počutim se kot ražnjič. Sem pa živa. In sodelavci so tudi preživeli. In lučka mi je osvetlila notranjost. 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *