Sestra v petkah - iWeb.si

Čedalje več je stresa. Pravzaprav poznajo stres že otroci. Preveč pričakovanj staršev, različni krožki, šola in krmarjenje med vsemi temi obveznostmi. Stres na stres pa navadno privede do izgorelosti. To je, vsaj za zdaj, otrokom še prihranjeno.

O izgorelosti na delavnem mestu je pravzaprav že veliko povedanega. Navadno na izgorelost opozarjajo zdravniki v splošni praksi, oziroma izbrani zdravniki. Posamezniki, ki se znajdejo v tem začaranem krogu, ga navadno niti ne prepoznajo, oziroma so nezmožni reagirati nanj.

Spomnim se sebe pred nekaj leti. Pravzaprav mi organsko nič ni manjkalo. Niti nisem imela nobenih drugih težav, razen veliko dela, pritiska s strani bolnikov in sodelavcev o tem, kaj vse je potrebno opraviti in to v najkrajšem možnem času, najraje pa kar naenkrat. Iz dneva v dan in iz tedna v teden. Mesec mesecu enak- naporen.

Pa se je zgodilo. Pred dopustom sem želela sodelavcu, takrat specializantu, le predati naročila, katera bi bilo potrebno opraviti, ker pač grem na dopust in ne bom mogla poskrbeti za izvedbo določenih stvari. Med pogovorom mi je začelo stiskati grlo, nabirati so se mi začele solze in končno sem bruhnila v jok. Nič posebnega se pravzaprav ni zgodilo, le jokati nisem mogla nehati. Prepoznal je stisko in bil pripravljen priteči čez cesto, ker je bil ravno takrat na kroženju v drugi ustanovi. Tega mu nikoli ne bom pozabila, čeprav se včasih zdi, da se samo še tepeva ne med delom. Hec. Zdaj se lahko hecam.

Ravno takrat je stopila skozi vrata še bivša direktorica in se pozanimala, kako gre. Lepa gesta, ko je pred vsakim poletjem prišla pogledat zaposlene in nam zaželet prijetne počitnice. No, takrat sem ji v joku povedala, da si samo želim oditi od tam in hkrati upam, da bo letalo strmoglavilo z eno smrtno žrtvijo, to je z mano. Seveda je bila zgrožena in me poskusila potolažiti, kar ji pa ni uspelo. V takem trenutku ne razumeš nič, ker slišiš itak na pol. Pravzaprav potrebuješ zgolj drugo okolje, daleč stran od vsakodnevnega stresa. Na srečo sem šla na dopust. Čudodelno deluje, vam povem. Čisto druga sem se vrnila in zopet mi je uspelo biti nasmejala. Brez česarkoli drugega, le sprememba okolja in popolnoma drugi izzivi.

Pa se ni zgodilo le meni. Zadnje čase opažam tega čedalje več. Zaradi svoje izkušnje znam prepoznati stisko pri sodelavcih. Včasih je potreben le pogovor, spet drugič kaj več. Nekateri potrebujejo zgolj počitek, drugi tudi ustrezna zdravila. Najmanj, kar potrebujemo, je pomoč sodelavca, takega, ki pomaga in ne zgolj privošči. Nujno potrebujemo tudi psihologa. Ne morem namreč verjeti, da v zdravstvu vodstvu in, konec koncev ministrstvu, ni jasno, da so zaposleni preobremenjeni, psihično izčrpani in izgoreli. Ne gre zgolj za sestre, pregoreli so tudi zdravniki, ne glede na to, kar kroži v javnosti. Pritiski iz vseh strani, medtem, ko smo tudi mi samo ljudje. Ne morem verjeti, da mora na to opozarjati skoraj zadnja v hierarhični lestvici poleg toliko bistrih glav, ki so v lestvici nad njo. Ne morem verjeti, da ne posveti kakšna lučka v glavi nekomu, ki bi lahko kaj naredil v tej smeri ob vseh podatkih, ki so na voljo in na katere opozarjajo družinski zdravniki. Konec koncev gre za padec kakovosti, storilnosti in denarni izpad, če že na človeka pozabljamo. 

Kako dolgo še, vas sprašujem? Dokler se ne bo dogajalo samo drugim, se na to uho ne sliši, se mi zdi. Polagam vam pa na dušo, da se zgodi tudi najboljšim. Ste tudi vi med njimi?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *