Mame se ne spomnim, očeta pa sploh nisem spoznala. Otroških let se ne spomnim najbolje in morda je tako celo prav. Spomnim pa se, da sem še zelo majhna pristala za kovinsko ogrado. Pa nekaj so tam spodaj brkljali po meni. To sem si zapomnila in še danes se ne pustim ovohavati okoli riti.

Potem sta prišli pa moji dve. Najprej sta šli naprej. Ko sta se vseeno vrnili, sem bila skoraj prepričana, da me bosta nekam peljali. Fino je bilo, ko sta mi nataknili nekaj okoli vratu. Verjetno zato, da ne bi pobegnila, ko je bilo toliko novega okoli mene. Spomnim se, da sta me tlačili v neko škatlo. Ni mi bilo všeč in sem parkrat pobegnila. Komaj kaj večja je bila od mene in z lahkoto sem si povohala rit!

Malo me je bilo strah vseh tistih ljudi. Ljudje temu pravijo ulica. Meni se bolj zdi, da je mravljišče. In jaz sem bila tam spodaj.

Pa smo prišle domov. No, tako sta mi povedali in me takoj vrgli v luknjo. Po neki kači je pritekla voda. Veliko nje! Pravzaprav preveč, če mene vprašate. Še neko smrdljivo tekočino sta vzeli v roke in me namočili kot psa! Pa zdrgnili sta mi skoraj dlake iz telesa! Vsak pošten kuža ima rad vodo takrat, ko se sam vrže vanjo, kaj tu ni jasno?!

Potem sem se navadila na novi dom in novo življenje. Če na začetku nisem smela na kavč, sem samo žalostno pogledala in sem dobila dovoljenje, da priležem.

Tudi iz mize mi ne dovolijo česa vzeti, se pa znajdem. Res, da po postavi nisem največja, sem pa prebrisana. Potrebujem samo par sekund, ko me nihče ne opazuje. Kdo je tu pes, ha?! Itak, da zavoham dobrote. In ker sem malo tudi lovski pes, lovim hrano. Tudi iz mize. Zagotovo še tam ni znašla mimogrede ampak me je čakala, da jo pograbim.

Prav dobro se znajdem tudi zunaj. Lastnica mi včasih reče, da sem mestni smetiščar. Pa kaj, ko tako lepo diši.

Rada tudi potujem. Ni pomembno, s čim. Košare, v katero sta me tlačili, ko sem bila majhna, ne maram, raje tečem. Baje se tistemu reče kolo. Rada imam pa avto, vlak, avtobus. Niti dvigala in tekočih stopnic se ne bojim. Že res, da moram paziti na tačke in nohtke, sem pa vendar že dama. No, vsaj kar se potovanj tiče.

Vodo obožujem. Že res, da ena ni užitna. Sem imela prvič drisko, ko sem jo pila. Zdaj med plavanjem držim zaprt gobček in težav ni. Rada plavam. Malo manj rada imam tisto umivanje potem. Ljudje dragi, pa psu ne morete spraskati kože s telesa! Malo soli pa res ne škodi! Itak se potem poližem.

Skratka, postala sem svetovljanski kuža, čeprav z leti vse bolj prisegam na domači kavč. Ni ga lepšega, kot stegniti vse tace od sebi in se prepustiti čohanju. Čohanje zmeraj dobro dene.

Potem postane pošteni kuža tudi lačen. Le zakaj imamo sicer lastnike, kot za to, da nas strežejo?! In potem postanem zadovoljen kuža.

Preprosto, psa moraš imeti rad.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *