Kar nekaj časa sem razmišljala o tem, če bi sploh pisala o tem ali raje ne. Pa je morda ravno pravi čas za spodaj zapisano.Na eni strani čez lužo uvoženi praznik in na drugi naš spomin na mrtve.

Morda samo v razmislek.


Vse tiste, ki ob gledanju grozljivk gledate izpod deke, naj opozorim, da pa zapis morda ni najprimernejši zanje. Roko na srce, ne spim že skoraj ves teden. Ne zaradi polne lune ali noči čarovnic.
Ni pomembno koliko ste stari niti ni pomembno, kako se počutite. Poskusite se vživeti: 


Mladi ste in srečni. Verjetno še zaljubljeni. Imate zdrave, srečne in nasmejane mulce. Imate službo in streho nad glavo. Pravzaprav imate v tem trenutku vse. 


Kot v dobro začeti grozljivki, mar ne?


Potem imate nekaj težav. Ampak, hej, vi ste v cvetu mladosti! Vi sijete od zdravja in vam nič ne manjka!


Vseeno obiščete zdravnika. Ma ne, nič posebnega ni. Mladi ste. Toliko za začetek. Veselo živite dalje.


Drugo poglavje.


No, čez nekaj časa ste še zmeraj mladi, srečni pa malo manj. Jebat ga, zmeraj trešči, ko ne bi bilo treba. Bomo pa shendlali tudi to. 


Z nasmehom na obrazu in s pomočjo družine se vam še zmeraj nekako izide. 


Sledi zaplet.


Potem useka drugič. Močneje. Pod pas. Useka tako močno, da vas priklene na posteljo. S hudimi glavoboli, ki ne pojenjajo kljub terapiji. Izbruhate še tisto česar niste pojedli. Mladi ste še zmeraj. Kak mesec manj, pa vseeno.


V bolnišnico vas odpeljejo. Tam vas priklopijo na aparature, dozirajo vam terapijo in vam povedo, kakšen je izvid.


Še malo pa pridemo do zaključka.


Ne pozabite, doma imate kratkohlačnike in ljubezen svojega življenja. Vi ste v bolnišnici. V bolnišnični postelji in pred vami, ma kakšna leta, dnevi so vam šteti, porkamizerija! 


Malo bolje se počutite. Imate čas in razmišljate, ker drugega itak nimate za početi. 


Zdaj pa sledi vprašanje.


O čem razmišljate? O življenju, ki se vam izteka v najlepših letih? O mulcih, od katerih se vas najverjetneje najmlajši sploh ne bo spomnil? O tem, kaj vse bi še počeli z njimi? O ljubezni svojega življenja, ob kateri se vam besede zatikajo v grlu? Solze vam lijejo iz oči, vi imate pa še toliko povedati, tolažiti, ponuditi nasvet… O čem razmišljate? Sploh o čem? Verjetno o tem, da bi šli na pokopališče ravno ne, ker boste prehitro tam…


Še potrebujete Hallowen? 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *