Če ste me nekateri pogrešali in mislili, da me je že pobralo, ni me. Noče koprive pobrati zaradi prve slane. Pač tak letni čas, poletje, šport ipd. dogodivščine. Ni se me niti korona dotaknila. 


Pa če smo že pri športu, naj povem, da imam rada šport. Če sem v fotelju in če se s športom ukvarjajo drugi. Resno. Sama sem popolni antišportnik. Ne po prepričanju, ker športnike občudujem, bolj sem tista lenoba, ki najbolj redno vadi popoldansko obračanje na kavču. To poskušam trenirati redno. No, pa psa sprehajam. Tudi redno. Pa navijam. Strastno. Včasih se bojim, da mi bo kak sosed strastno navil ušesa.


Če začnem v zgodnjem otroštvu, ja, seveda sem navijala za Bojana, Uŕšo, Špelo, Roka in vse ostale. Potem sem malo zrasla in me je postalo strah za športnike. Verjetno zato, ker sem začela na športnike gledati kot mama. To je isto kot v bolnici: dobiš otroka, prideš iz porodniške in te kolegica zaloti, kako pihaš bolniku v rit, da ga po obsevanju ne bo peklo. Mama sindrom. 


Verjemite ali ne, ob skakalcih mi postane kar slabo, ko skočijo. Nehote si jih predstavljam po okoliških smrekah, kako visijo kot novoletni okraski, nehote si predstavljam, kako bi bilo treba mene iskati v podobni situaciji z lučjo in me spraskati z žlico od koderkoli že in nehote imam kepo v želodcu, ko priletijo na tla. Kar vidim jih s polomljenimi kostmi in vse krvave. Bog ne daj, da kateri res trešči in se ne premakne. Skoraj že kupujem sveče.


Vse, kar je v zvezi z višino in hitrostjo, ni zame. Predstavljam si bob. Na cilju pa par poškodovanih športnikov, ki ne morejo iz rekvizita. Če gre po nesreči pa še par gledalcev. Ne morem, res ne.


Potem je pa tu še boks. Saj sem včasih spremljala z veseljem! Zdaj vidim pa samo reveža, ki se ga je nasprotnik kanil pokončati in prebutati kot šnicl, na koncu tekme pa zgleda kot krvava gmota mesa, na katerem so si dali duška Rimljani, ko so preganjali gladiatorje, ko so jim ušli. Pa reveži še jesti morajo po predpisih! Pa se nam smilijo manekenke! Tudi smučarski skakalci morajo biti vitki kot kobilice! Dobro, da še dihajo lahko.


Nekako mi uspe spremljati drsanje. Pa sumo borbe. Ja, sumo je zakon! Model ne more pasti nikamor daleč in ne globoko in še ko pade, pade na mehko. Je lahko pa tudi vse in čim več, tem bolje. Božansko! Božajo se ravno ne, porivanje pa tudi ne zgleda ravno nevarno.


Plavanje je tudi fajn, ker predvidevam, da se plavalci ne bodo utopili, ker vsaj plavati pa res znajo. 


Že pri tenisu je lahko nevarno. Navadno res leti samo žogica, včasih zna pa tudi lopar. Ali pa kak zob.


Tek je fajn. Dokler ni tek čez ovire. Tam me zmeraj skrbi, če ne bo ovira poškodovala tekača, ker tisti padci res niso lepi videti, jaz pa še piham lahko samo v televizor. 


Saj za plezalce tudi držim pesti, se pa bolje počutim, če ne gledam. Se mi zdi, da bi mene bolelo, če bi kateri padel. Na srečo imam tviter, ki me obvešča. Pa hvala, Petra.


Met kladiva? Ne se hecat! Vidim se, kako se zgodi nesreča in kladivo v eni nič hudega sluteči glavi, lahko tudi moji. Ne gre. Saj ne da mislim, da ni zaščite a kaj, ko imam bujno domišlijo in vidim vse mogoče in nemogoče scenarije. 


Dirka z avtomobili? Hvala lepa. Niki je izvrsten primer, kako se lahko konča. Ni to zame.


Ekipni športi so tudi fajn. Že res, da lahko žoga prileti v katerikoli del telesa pa vendar ni to kamen. Verjeli vi meni ali pa ne, gledam košarko in trpim. Gledam zadnjič kako so Španci naskakovali reveža Luko kot kobilice. Človek se mi je zasmilil pa še otresti se jih ne more malo bolj grobo. Gledam vam jaz komolce, počeno ustnico in počeno arkado. Ljubi moji, pa to meni zgleda kot rokoborba, ki je tudi ne morem gledati! Ajd da pustijo na igrišču srce, ampak kri?! 


Zdaj, nogomet tudi gledam, me pa hudo zaboli, ko igralci igrišče orjejo kar z zobmi. O golmanu ne bi izgubljala besede, me je pa grozno strah, ko se kompletno nasprotno moštvo zapodi proti onemu nesrečniku v golu, ki še zbežati ne sme. Pa to vam je kot napad vikingov! Samo še koža okoli bokov pa macola v roke in je to to! Kot da tečejo demolirat gol in ne samo frcniti žogo v mrežo in zgrešiti golmana. Oprostite, malo me je zaneslo.


Trudim se, mamice ni moje, da se. Mislim z gledanjem. Pa navijam tudi. Z vsem telesom pa ne na kavču. Če bi zbirali profesionalne navijače, evo me tu sem. Samo ne za katerikoli šport. Da se me uporabiti za košarko in nogomet. Ko sem jezna, obvladam tudi tuje jezike. Ni to reklama, dejstvo je. 


Pa da vas ne utrujam več, zdaj veste, ob navijanju trpim kot žival!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *