Preseneti tako mene ta karantena. Ne da doma nimam nič za jesti, pa vendarle. Zmeraj imam rezervo za psa, pa se je zgodilo, da z zadnjo dobavo ni bila zadovoljna. Torej je bilo treba iti v boj. V boj za hrano.
Poslušam, berem jaz to, pa me vse bolj panika. Srčki moji, v štacuno bo treba, ker doma pač nimam zaloge. No, kvas se zmeraj najde, lahko pa z njim samo mozolje stiskam, ker moke je ravno dovolj za impregnirati službeno masko, beri, dva ščepca. Skret papirja ravno dovolj, če bi bila smrkava, mleka toliko, da bi bilo nekaj nujno pomolsti za jutranjo kavo…
Najprej načrt, ker vsega futra moj pes tudi ne je, potem priprava na podvig in podvig sam.
Torej, nabijem na glavo gate, jih zavijem in z drugo hlačnico ovijem čelo. Še dobro, da imam doma boksarice. Nabijem očala na ksiht in s sabo vzamem rokavice. Najprej bankomat: stojim jaz tako pred njim in nategujem rokavice na roke pa me zagrabi neustavljiv smeh, ko se spomnim, da mi manjka samo še kramp in bi me pred mesecem dni obsodili za poškodovanje javne lastnine in rop, reva sem šla pa samo položnice plačat.
Grem v trgovino, ponovim tisto z rokavicami in glej ga vraga, nihče me ne nažene ven. Rečem vam, da so čisto drugi časi. Najdem futer za psa, najdem še par malenkosti, srat papir in moko sem pozabila pa se na razdalji približam blagajni. Sadja in zelenjave nisem kupila, raje sem naročila po spletu. Klinc, vsaj otipaval ne bo nihče. Mislim, sadja.
Vrečko imam sicer zmeraj eno s sabo, sem se pa zakalkulirala in nabrala malenkost več. No, malo več kot malenkost. Spotikajoč se in trudeč se, da se držim naravnost pod vsemi punkli, sem se počutila, kot bi štacuno pravkar oropala, ne pa pošteno plačala kupljeno. Potem me je obšel občutek zmagoslavja, češ, futer imam! Vam pišem, da se mi je zdelo, kot da sem lastnoročno z lovsko natančnostjo zadela tisto žvad v pasji hrani, jo razcotala in pripravila, grrrr!
No, do doma sem komaj prišla, čeprav do štacune nimam niti pet minut. Do doma je trajalo vsaj petnajst, ker je bilo treba roke spočiti.
Ko sem dobila naslednji dan naročeno prek spleta, je padla odločitev: v štacuno do prvomajskih praznikov ne grem in pika! Stara, toliko futra ni bilo doma niti za božično novoletne praznike!
Zdaj rabim samo še malo domišlije, da čimbolj racionalno porabim zaloge, ker stran pa ne bomo metali! Kar se roka uporabe tiče, sem prekužena. Če mi je uspelo požreti več kot leto čez rok sirnega namaza, pa še tiščalo me ni nikamor, ni vrag, da mi ne bi ratalo preživeti še korone brez štacune. Vi pa po pameti! Da se potem, ko se srečamo, ne bomo gledali kot neznanci, vsak s po deset in več kilogramov viška.
Pa fajn preživite ta odklop od sveta! Se beremo!

2 thoughts on “GATE NA GLAVO PA MARŠ V ŠTACUNO!

  1. Lea, ti si prava osvežitev na spletu. Tvoji zapisi se berejo z takšno lahkoto, da jih imam raje, kot dobro kriminalko. Pa ne samo ti, sedaj v teh časih ampak vse petke do sedaj. Imaš pravi smisel za humor, ironijo in sočutje. Da o pesnici Lei sploh ne govorim. Ostani tako nabrita še naprej. Hvala, da te poznam

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *