Pravzaprav so bili na začetku trije petelini v kurniku in njim, v Prlekiji imajo meni hudo všečen izraz:  podatne domače kure. Potem so tu še ostale kure, ki so bolj ali manj podatne enemu ali drugemu petelinu, najde se pa tudi kakšna kura, ki ignorira vse tri peteline.

Bolj ali manj uspešno vegetirajo eni ob drugih. Nekega dne en petelin spusti dušo. Druga dva se nekako za nekaj časa potuhneta. Petelin namreč nikoli ne ve, kdaj ga bo zadelo. Sploh, če gre za malo bolj izkušeno župco, ups, petelina. 

Mine tako v miru nekaj časa v kurniku a en petelin ne more iz svoje kože. Praska in grebe po zdavnaj pokopanem gnoju, vmes s hrapavim glasom zakikirika, ker živ je pa še zmeraj. Kure pa, malo po malo, najdejo celo skupno zrno in, glej ga zlomka, celo kurnik znajo pospraviti v slogi. Ves nakopičen gnoj jim uspe zmetati iz kurnika.

Da ne bi ostal neopažen, eden izmed petelinov kikirika na ves glas. Postanejo pa tudi kure z leti ravno dovolj naglušne, da jih to brkljanje po gnoju in kikirikanje za prazen ništrc ne preseneti več in rahlo slabo slišijo na to uho… Skratka, ni ga gnoja brez petelina in noben petelin ne bo kikirikal v nedogled. Sploh pa ne, ko v kurnik pride mladi petelin. Včasih res potrebuje še materinsko perut, se pa pridno uči. In iz vsake kure enkrat rata fina kurja župca in vsak petelin enkrat moli krempeljc iz piskra.

Do takrat, ljube kokoši in petelini, uživajte, ker nikoli ne veste, kdaj bo petelinja župca na mizi.

To basen posvečam sosedu. Itak bo vedel za kaj in za koga gre. Pa lep vikend vsem bralcem! 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *