Evo, me, še sem živa! Pravzaprav me niti korona noče, če smo čisto natančni. Pa bi si človek želel včasih malo počitka ob vsega tega. Če malo pomislim, bi bilo morda dovolj populiti kable vseh električnih naprav in pozabiti polnilec… No, pa kak dopust na napotnico. Žal se tega ne sliši, ker je ravno na tisto uho zmeraj nekdo gluh.

Skratka, časi so. In še bodo.

Pa da ne dolgovezim. Gledam včeraj ponoči kriminalko. Se zjutraj zbudim, prav, pokonci me vrže budilka. Sanjam vam jaz, da imam limfom in itak se zbudim vsa prepotena. Zdaj, ne dajem veliko na sanje, kljub temu pa vem, da bo nekaj narobe. Vseeno sem ženska z izkušnjami. Pa še ponedeljek je, da bi ga peklenšček!

Druge ni. Grem na šiht. Razen tega, da hodim po naših pločnikih kot ranjena antilopa z hekseršusom in buljim v tla, da s peto ne ostanem v razpoki in da pred službo ne ugledam zdravnika druge specializacije čisto prekmalu in da me na prehodu za pešce ne povozi ata, nič posebnega. Živa in zdrava prispem.

V službi nič novega. Sodelavci itak bolj bežijo, kot prihajajo. Noben ni šel drugam, so pa na bolniški. Zjutraj je pravi Jack pot; nikoli ne veš, koga boš videl.

Pa mi uspe celo iti prej iz službe. Fajn. Se veselo poslovnim, naredim par obratov v salonarčkih in odhitim. Lahkih nog naokrog. Do prve trafike nisem prišla. Zdaj nisem bila ranjena antilopa, ma kje! Kot poskakujoči ranjeni gams sem se vrnila na šiht in prosila sodelavko, da mi prinese službene sandale! V izogib poškodbi iz službe do doma. Štor, kakršen sem, si ne bi priborila niti bolniške, prej krvav ksiht in kolena.

Koliko ljudi se je z očmi ustavilo na babi v sandalih, ne vem, sem krpala luknje na pločniku s pogledom.

Pridem domov, se preoblečem in preobujem ter pograbim psa.

Če vi mislite, da sprehod s psom sprošča, vam ga kdaj posodim. To se vleče, to vohlja, prebira vrstico za vrstico in ločuje vsako travno bilko posebej! Ko stara mama od travice do travice! Pelješ jo opravit osnovne stvari, mrcina ti pa disertacijo o travni bilki opravi! Vsaki posebej! Če se ti ves dan mudi, te žival spravi na popolnoma druge obrate: stoj, ne premikaj se in vzemi si jebeni čas zame. Ponovi vajo popoldan in zvečer. Po možnosti ne v pižami. Je pa fajn tak nočni sprehod. Medtem, ko se žival pase, ti buljiš v luno in iščeš kakšno zvezdo. Pa upaš, da se bo pes prej naveličal, kot ti. Seveda upaš tudi, da ne bi koga srečal. Sploh, če si v pižami.

Skratka, dan kot vsak drug.

Pa imejte lepe sanje, ker sanjamo še zmeraj lahko.

Pa da ne pademo v depro, ker te je itak preveč.