Zadnje čase se mi zdi, da se prav lepo navajamo na čakalne vrste. Že par let se o njih govori v zdravstvu. Lani so nas navadili še na čakalne vrste pred štacunami. Letos, no, letos so čakalne vrste tudi na mejah.

Priznam, ne maram jih. In ko mi je hči omenila, da bi šle čez vikend na morje, sem si pričarala prizor čakalnih vrst. Ne maram tega, res ne! Da šest ur visim v avtu v koloni in na vročini?! Aa!

No, pa smo vseeno šle. Nabavila sem dovolj vode. Pa hladilno torbo. Pa viski. Ob treh naj bi šle od doma. Priznam, tokrat je zamujala mama. Tudi to se kdaj zgodi, da zafrkneš in vstaneš prepozno. S polurno zamudo smo vseeno šle. Zunaj noč in stric Google. Ajmemajkomila! Pa jaz za te vasi skoraj še slišala nisem, kaj šele, da bi vedela, kje jih najti na zemljevidu!

Nisem bila čisto prepričana, če je mejni prehod sploh odprt, dokler nama niso nasproti pripeljala vozila z nemško registracijo. Prav, zgubili se verjetno res niso…

Pripeljemo se vam me na prehod, pred nami par avtomobilov, za nami pa že cela kolona. Nismo bile tako počasne!

Pripravi ti hči dokumente. Jebela cesta in vsi ščurki, ko smo se pripeljale do policaja, mojega osebnega dokumenta nikjer! Kot da se je v avto vdrl! Pa saj ne moreš verjeti! Ni ga pa še par minut nazaj ga je imela v naročju!

Gleda levo, desno, pod sedež, spleza iz avtomobila in to v ultra miniču, išče, ni! Iščem zadaj, ni! Na pomoč nama je priskočil policist. Napišem jaz vam, da nama policisti ne rabijo pregledovati vozila, sva ga sami dovolj premetali! Policist je bil potrpežljiv. Je pa kar trajalo. Še posvetil mi je z lučko, da sem bolje videla…

Končno mi uspe najti osebno. Kolona se je verjetno vmes še podaljšala. Peljeva še naprej in hči pravi, da dobro, da ni videl noža zadaj pod sedežem. Požrem cmok, ammm verjetno ga je, ker tisto, kar sem prijela v roko iščoč osebno, je bilo zgleda to…

Zdaj… sončni vzhod vidim, ne po svoji krivdi, edino takrat, ko ga dočakam, ker sicer je to misija Nemogoče. Vsaj na dopustu ne.

Ker smo bile tako zgodnje, na obali pa še precej mrzlo, smo se odločile, da kakšno urico še odspimo v avtu. Priznam, lovljenje neprespanih uric v avtomobilu ni tako naporno. Se je pa pes naveličal ždeti v avtu. Je pa res, da najbolj udobno tudi ni, čeprav flikneš kufer skoraj ven. Na srečo je bil samo vikend in temu primerno manj prtljage.

Kofe ob morju. Neprecenljivo. Čakalne vrste? Ma, vredno je bilo!