Ne maram budilke in ne maram juter, ko se moram prepirati z njo. Pa saj to že veste.

Če že mora pošteni človek vstati ob nepošteni uri, da vsaj pride k sebi dokler še ima h komu, je pa zaželjen vsaj tisti jutranji mir. Zgleda, da delujem kot kombanj; rabim čas, da se zaženem.

Pa se mi eno jutro zgodi, ko ravno imam še par minut časa, da se zaženem v novi dan in nove izzive, da mi zazvoni mobič. 

– A ti veš, da moraš biti na predavanju danes?

Po toči znanih vprašalnic ugotovim, da bi morala biti v predavalnici čez pet minut. Jaz pa lepo doma. Na stolu. S kofetom pred sabo.

– Ne sekiraj se, te bom jaz podpisal, ti samo pridi.

Na srečo sem bila oblečena. No, vsaj na tričetrt. Pograbim plašč, torbo in ključe in že lovim sama sebe. Med potjo dobim še sporočilo o tem, v katero predavalnico točno naj se prikažem.

Skoraj pritečem, z jezikom skoraj glancam škornje, da ne bi motila, prosim varnostnika, da mi odklene stranski vhod in… v zboru doživim pozdrav, medtem ko sem se hotela nemoteče prisliniti v klop.

Zamujam samo deset minut in za pol kile lažja. Na mizi pred mano en kup papirja. Začnem zbrano poslušati v prvi vrsti, da ne delam še več sramote. Vseeno se čez čas obrnem in vidim, da mi kolegice nekaj krilijo. Pišuka pa ta mladina, ki ne ve, zakaj se v kritičnih trenutkih uporabljajo mobilci! A bi lahko sms? To vidim, če že tistega na papirju ne!

Skratka, opozorile so me, naj med poslušanjem izpolnjujem vprašalnik.

Na srečo sem imela v torbici rezervna očala, ker sicer bi potrebovala asistenco, skupinsko reševanje testov pa, če sem prav seznanjena, ni zaželjeno.

Začnem reševati, oprostite, bi bila lahko pa predavateljica medtem tiho, ker me je motila. Izgubila sem se namreč med papirji. Obkrožam vam jaz odgovore na enem listu, pridem do dvajsetega vprašanja, ko ugotovim, da je tisti vprašalnik namenjen drugi poli! Začnem na začetku, vmes me malo smeh, končno ujamem del, kjer se predavateljica in pola usklajujeta in si oddahnem. Pridem do konca in dvignem roko: – Oprostite, zmotila sem se in sem morala prečrtati odgovore iz prve pole ter ponovno obkrožiti odgovore za drugo polo.

Ponudi mi novo polo, pogledam na uro in me malo kap! Nepreoblečena, nimam pripravljene ambulante, čez petnajst minut pa naj bi začela z delom! Malo se mi mudi. Potem pa ugotovim, da prvega dela sploh še ni odpredavala!

– Oprostite, se mi pa res mudi.

– Ste rešili vse?

-Ja. Morala bi iti…

– Boste še preverili odgovore?

– Oprostite, res nimam časa…

– Lahko še malo poslušate, če imate čas.

– A lahko oddam tole?

– Ja, pa podpišite se.

Pogledam in vidim, ne boste verjeli, brez očal, da me je že kolega vpisal in podpisal.

– Me je že kolega.

– Pa podpišite se.

– Tudi to je že. Imam dobro vzgojenega kolega. 

Saj ne, da sem se malo počutila kot Blondinka iz Harvarda, se je pa vsaj ekipca zabavala, če sem že predstavljala problem predavateljici.

In delo se je lahko začelo nemoteno, ker pri nas sicer imamo predavanja, dela pa kljub temu nismo oproščeni. Predavanja očitno ne sodijo med delo.