Letošnji dopust je bil nekaj posebnega, koronski bi mu lahko rekli. Iti ali ne iti in kam sploh iti, se ni vedelo do zadnjega tedna. Končno sva s hčero naredili plan in rezervirali nastanitve.


O pakiranju ne bi, ste že prej prebrali. No, če ste. Spakiram par dni prej, da imam par dni časa metati ven in noter. Hči ni moje sorte. Pakira v zadnjem trenutku in meče v kufer vse, kar s pogledom nacilja. Verjetno vam je jasno, koliko potem reč tehta. No, pa saj se peljemo.


Na pot smo se, Trio Adio in kužica, odpravile ponoči. Potrebno je bilo iti še na bankomat. Saj veste, cestnine pa to. Tisto, kar sem zagledala pred bankomatom, mi ni bilo všeč. Še potovati nismo začele, pa že štala?! Hčeri je kartico požrl bankomat. Mrha sestradana! Ima pa mama zmeraj rešitev, čeprav v njej vre. Če niste vedeli, ima vsak aparat v zgornjem levem kotu telefonsko številko za pomoč, da nemočnež pred zidom objokovanja le tega ne sesuje. Prijazna mladenka naju je preusmerila na aplikacijo klik. Še enkrat hvala prijazni tviterašici, ki nama je okoli dveh ponoči preko video povezave pomagala.


Eno uro smo zamujale že na začetku. Hči je samo pisano pogledala, ko sem hotela na istem bankomatu dvigniti meni nakazani njen denar. Pfff poslujem brezstično, nič ne vtikam nikamor. Amaterka!


Vseeno smo se odpeljale dogodivščinam naproti. Na dvig denarja smo seveda pozabile. Skoraj pred mejo smo se le spomnile, da bi pa bilo dobro imeti kaj gotovine in zavile v Novo Gorico. Saj ne, da je zgledalo kot v poceni filmu: vse temno na pumpi, en osamljeni bankomat, nikjer nikogar le en osamljeni tip me je gledal. Verjetno je mislil, da hočem keškišto oropati. Ni mi požrlo kartice.


Pa se peljemo do Rima. Vmes smo morale ustaviti, ker sicer bi zaradi zehanja požrle vse dele armature.

Nastanitev smo iz prve našle. Pa sonce tudi. Pravzaprav veliko sonca. Vam povem, da človek ni prav nič zaspan, ko pride tja, kamor si je želel. Sploh je pa večno mesto v tej situaciji čudovito. Gužve ni, ljudje se izogibajo eden drugega in z lahkoto najdeš svoj prostor. Je pa na ulicah precej policistov in vojske. Nihče nam ni nič hotel. Posedanje na Španskih stopnicah ni dovoljeno. En dan časa za pohajkovanje, muzeji so večinoma zaprti.

Naslednji dan smo štartale zgodaj. Šle smo pogledat Vezuv. Jebela, da Gorenjska ne premore tako dolge in zavite poti! Ne da se hvalim, res pa je hči vijugala po ovinkih kot Nikki Lauda. Jaz sem bila utrujena že od navigiranja! Okoli pet ur vožnje kot po toboganu! Nobena ni bruhala, le mama in kuža sta bili enkrat na eni strani vozila, potem spet na drugi. No, izgubili ju nisva.

Zapletlo se je z vstopnicami. Če sem lahko plačala nastanitev preko interneta, nakup e-vstopnic ni bil mogoč. Zgleda, da so imeli tudi drugi obiskovalci težave s stranjo, ker se je hitro našel lokalec, ki nam je uredil vstopnice. Smo se pa načakale, to pa. Hkrati lahko vstopa namreč samo omejeno število ljudi. Do gor smo malo švicnile, ni bilo pa hujšega, ker se je vmes pooblačilo in pihljalo. Dol smo prišle žive, s psom v naročju.

Do Pompejev smo prišle, bile smo pa prepozne za vstop. Ko so nas videli umazane, prešvicane in hudo žalostne, so se nas vseeno usmilili in nam dovolili ogled za par minut. Naj mi samo kdo reče, da Italijani ne znajo biti prijazni in ustrežljivi.

O hrani in pijači ne bom, ker itak vsi veste, da imajo odlično.

Vijugale smo naprej do Amalfija. Pravzaprav do vasi nad njim. Mamica moja in vsi svetniki! Itak, da je turistov malo, če preživijo njihove ceste do tja! To so hribetine, da bi me moral s fračo izstreliti tja! Apartmaja itak nismo našle. Tokrat se navigatorka ni izgubila, tudi signal ne, je pa nemogoče najti, če si prvič tam. Lastniku smo poslale sporočilo s sliko kje smo. Prišlo je do rahlega nesporazuma, ko smo modela pričakovale v roza jakni, pripeljal se je pa na roza vespi. A vam je jasno, kako ozke uličice so? Konj lahko gre samo vzdolž, povprek ne more stati! Model se je ponudil, da hčeri parkira avto. Prijazno od njega, ne pozna pa nje; parkira ona velik avto v mali prostor! Spet jo hvalim, ampak je res. Nima tega po mami.
In potem smo šli peš. Do apartmaja. Po stopnicah. Po sedemdesetih stopnicah, če smo natančni. Na srečo navzdol in na še večjo srečo, je najina kufra nesel lastnik. Preživel je z dvema pavzama. Nesrečnik ni vedel v kaj se spušča, je pa pripomnil, da bo ob našem odhodu angažiral vso vas ali pa kakega oslička.
Razgled je bil fantastičen! Na srečo smo imele s sabo nekaj hrane, ker vam povem, da bi crknila od lakote, če bi bilo treba tisti večer še enkrat po stopnicah!

Naslednji dan smo imele v planu izlet z ladjico v bližnje idilično mestece ob vodi. Ljudje dragi, zvrtelo se mi je že, ko sem pogledala navzdol, tja je bilo potrebno pa še priti! Peš in po stopnicah! Po jebenih sedem jurja pa še malo njih! Prepričana sem, da jih nihče ni štel. Če je prišla hči do dol rahlo zadihana, so se mami in meni tresla kolena. Tudi psička ni pokazala nekega navdušenja nad njimi. Ko sem prišla dol, mi je bilo jebeno vseeno, če pridem sploh še gor! Naj imajo vse, jaz peš po teh stopnicah gor ne grem in pika! Ne, ne grem! Izlet je bil fajn. Gor smo šle z avtobusom. Kot vsepovsod, se tudi tam najde kak stari prdec, ki bi ti rad pokvaril dan. Ni dovolj gužva in švic. Sedemdeset stopnic navzdol vseeno nismo mogle preskočiti.
Če vam še nisem, naj vam povem, da kufrov nismo razpakirale. Se ni splačalo. Raje smo samo vzele ven tisto, kar smo rabile. Torej, pakiranje nam ni vzelo veliko časa. Sva pa s hčero ponoči, kot dva lopova, znosili kufre po štengah navzgor. Jebene stopnice! Tri dni musklfibra so mi dale! Na koncu bi lahko sicer s kufri celo tekla gor in dol, bi pa dan pozneje verjetno umrla. Model je bil presrečen, ko je zjutraj ugotovil, da mu ni treba nositi kufrov po stopnicah. Jebemti, da če bi tam živela, bi imela noge kot maratonec pri stotih! Če bi jih dočakala, seveda. In ja, ločujejo odpadke. Celo seznam odpadkov in dni smo imele v apartmaju. Na srečo smo samo dvakrat prespale. Smeti smo vseeno odnesle do smetnjaka. Aja, no, ločujejo odpadke, vreče z njimi pa… no, poleg kant, ko so le te polne.

Spet smo se vozile. Vmes nas je pral dež. Tista teta s telefona se je parkrat izgubila v vseh tunelih. Le kako bi človek potem poslušal radio, vas vprašam.
Pripeljemo se tako do Reggio di Calabria. Celo najdemo hotel. Malo nas kap. Vhoda nikjer, hotel zgleda zapuščen. Da nekdo živi v tem okolišu vidimo po smeteh. Pravzaprav gorah smeti. Samo še razčupano mačko z ribjo kostjo v gobčku bi morala videti, pa bi mislila, da sem se znašla v grozljivki.
Pa pazi to: se vsedeš v avto, hvala bobu za pametne telefone, poiščeš drugo namestitev, ker se bojiš, da bi te v hotelu najmanj ubili, pa dobiš sporočilo, da čakajo eno osebo s psom in da bo sama v hotelu! A drugi dve prespita pa v avtu, da nam ga ne ukradejo?! Verjetno smo gledale preveč ameriških filmov, priznam, vseeno smo šle v drugi hotel. Ob plaži in z receptorjem.

Na plaži smo bile skoraj same. Lahko, da zaradi vremena, ker bi temu lahko rekli kvečjemu senčenje, ker sončenja ni bilo. Potem je malo zagrmelo. Do hotela smo prišle z zmehčanimi lasmi in navlaženo kožo in žive. Namočilo nas je še enkrat, pa tako dobro smo jedle! Z vrečko na glavi smo našle sobo iz prve.

Tudi na izlet smo šle v Messino na Siciliji. Fajn. Ferry je bil napol prazen, ogopčeni pa vsi razen psa. Malo ji ni bilo jasno, kaj hudega smo naredili.
Ne vem zdaj, a ti ljudje tako pozno vstajajo, ker so bili okoli enajstih še skoraj vsi lokali zaprti. Turiste bi se dalo prešteti na prste. Malo je bilo vroče, psa smo spet nosile, ko ni bilo sence.

Spet smo se šle vozit. Do Putignana. Lušna podeželska vila sredi vinogradov in z bazenom. Človek se zmeraj česa nauči: tam smo se tega, da moraš zaradi virusa v bazenu nositi kapo. Bazen mene ni videl, mi je bilo vroče že v koži. Pa smo šle malo na izlet v Bari. Jeba je, ko pustiš nekje avto, vijugaš po ulicah in se, milo rečeno, izgubiš. Domači navigator, beri pes, bi nas vodil do avta malo težje, ker smo zopet vlažile lase in kožo. Avto smo našle, ogrele smo se pa v postelji. Spati je bilo odlično, ko dežuje.

Če še niste in imate možnost, si pojdite ogledat idilično vasico Alberobello. Turistov je bilo tam nekoliko več, večinoma so bili pa domačini. Krasna vasica in ne pretirano draga.

Če si ob morju, se spodobi tudi poležati na plaži. Uhotelile smo se v Bellanii. Tam me je pa skoraj kap. Vsa ta množica poležavajočih na plaži, se je zvečer zvalila v center! Lokalov polno in polni. Verjetno so pozabili sneti novoletno okrasitev, ker je zgledalo kot decembra le da je bilo topleje. Čisto preveč okrasja in čisto preveč ljudi za moj okus. Odstranile smo se v hotelski bar. Poleg nas sta bila v drugem kotu še dva para pa natakar in natakarica in gledali fuzbal. Do sobe bi se dalo priti tudi po štirih in z dvigalom.

Preden smo se odpravile domov, smo zavile še do San Marina. Lušna žepna državica, priznam pa, da imam za en čas dovolj stopnic in ovinkov. No, malo me je minilo tudi, ko sem videla muzej z buzdovanom poleg vrat. Miroljubni torej niso bili zmeraj.

Evo, evo, počasi končujem. Čisto sem vas pozabila opozoriti, da bo tokrat nekoliko daljši zapis, ups!

Do meje smo prišle brez problemov. Na prvi pumpi smo se sicer pozabile ustaviti, smo se pa na drugi in pes se je z veseljem pokotal po travi.

Ljubo doma, kdor ga ima. No, mama ga ima dobesedno.

Po prevoženih skoraj tri tisoč kilometrih doma. Vtise še vedno predalčkam, je bilo pa lepo, čeprav sem imela vmes vtis, da se ljudje kar malo bojimo eden drugega. Je pa veliko za videti in verjemite, niti dež ni ovira.

Skratka, bella Italija!

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *