VREČKAR(ICA)

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Zadnje čase imam rahle prebavne motnje ob vsem obmetavanju z drekom. Prižgem TV, politika, odprem TW, politika. Imam občutek, da nekateri še sanjajo o politiki. In medtem je moja teta še zmeraj brez nasekanih drv! Klinc pa taki sekirničarji, ko mora baba pri svojih skoraj osemdesetih še zmeraj na roke metati sama! Klinc gleda tudi pozerja, ki zbira izključno lajke na instagramu!

No, če smo že pri dreku, pa dajmo nadaljevati v tej smeri.

Zadnje čase opažam, da smo inovativni pri izumljanju novih terminov. Eden takih je rjuharica. No, da bom v trendu, vam ponujam termin vrečkar/ica. To vam je pandemični pojav vestnih osebkov, ki posedujejo štirinožnega ljubimca in so polekološko osveščeni, ker se gredo nabiralništva odpadlih produktov prej omenjenega posvojenega družinskega člana. Gre torej za izrazito zrelega pripadnika dvonožcev, ki pospravlja za svojim  štirinožcem.

Razvila sem tezo, da smo vrečkar-ji/ce razvili močnejši vonj od ostalih ljudi. Skrivnost je namreč v tem, da naši ljubljenci pač ne opravljajo osnovnih potreb v kopalnici, pač pa prosto sprehajajoči se, navadno, ne pa vsi, na travi. Pri tem opravilu, se, žal, ne držijo le belega dneva, temveč opravljajo potrebo tudi, ko je tema. Navadno tudi ne v bližini lastnikovih nog. Kleni pripadnik vrečkar-jev/ic mora torej poleg vida, ki sledi psu na vrvici, izostriti še vonj, če želi odpadli produkt ustrezno odstraniti. Psu namreč smrdi in se od odpadka temu primerno oddalji. Če drži, da psi bolje vonjajo, bi si skoraj upala trditi, da njihovi lastniki stremimo k temu, da svojega izboljšamo, če ne želimo po prihodu domov najprej čistiti svoje obutve. Hvala, Tilen!

Če nadaljujem, bi dodala, da vsak/a vrečkar/ica dobro ve, da tako embaliran odpadek sodi v zabojnik za mešane odpadke. Bio + embalaža namreč ne sodi več med organske odpadke.

Posebna vrsta je lopatkar/ica. Odstranjevanja odpadlih produktov svojega vsejedca, ki se loti tega opravila z lopatko. Navadno se poseg izvaja znotraj lastne ograje in ni za široko javno uporabo. Nekako težko si namreč predstavljam lastnike, da bi po parkih lopatkali za svojimi ljubljenčki in potem še z polno naloženo lopatko iskali ustrezno odlagališče.

Podvrsta vrečkar-ja/ic so tudi pleničjarji/ce. To so lastniki/ce, ki svojim ljubljenčkom na zadnjo plat nataknejo pleničko. Ustrezno izkušnjo nas dobi večina pri otrocih, le da je pri psu potrebno upoštevati rep. To je tista reč, ki jo ima pes zadaj, moški dojenčki pa nekaj podobnega spredaj. Za razliko od dojenčka, mora biti rep pri psu zunaj.

Pri sodobni modernizaciji in boju proti vrečkam, pričakujem v prihodnje uporabo podrepnih kanistrov. Predstavljam si nekako tako, da psu namestiš pod rep rezervoarček, ki ga odstraniš po prihodu s sprehoda. Posodica bi bila za večkratno uporabo, po uporabi se bi jo moralo dati umiti in razkužiti. Morda se vam danes res zdi znanstvena fantastika, toda jutri se bliža z veliko hitrostjo. Če predvidevam, da vsako bitje mora uživati hrano in vodo, bi bilo pričakovati trend upadanja iztrebkov verjetno iluzoren. Do podrepnin kanistrov bomo torej vrečkar-ji/ce ohranili svoj klub vestnih lastnikov majhnih in velikih psov.

Pa vi, pustite odpadli produkt naravi, da pospravi za vašim prijateljem ali ste tudi vi predstavnik kakega zgoraj omenjenega kluba? Kakorkoli že, vesten ljubitelj živali, pospravlja za njimi. Tudi tisto, kar ne diši.

Pa lep pozdrav od ponosne vrečkarice!

 

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers