TATTOO

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Včasih ti je v življenju dolgčas in si omisliš tattoo. No, ni rečeno, da ti je dolgčas, lahko si želiš biti zgolj nekoliko drugačen, nekoliko bolj individualen. Lahko pa postaneš s tetoviranjem tudi obseden. Meja je zelo neostra, tako kot pri mnogih rečeh.

Pravzaprav so mi bile tetovaže zmeraj všeč. Mimogrede ZRC SAZU ne prizna besede tattoo, niti nisem našla poslovenjene inačice. Pa da nadaljujem. Ko sem omenila, da so mi tetovaže všeč, nisem imela v mislih takih, kot jih vidimo na ekscentričnih tipih, pri katerih je potrebno z lupo iskati kak milimeter nepotetovirane kože. Kak posameznik zna celo bolj spominjati na nezemljana kot na bitje, ki živi na Zemlji in se mu reče človek. Kakšen primerek si omisli celo rožičke ob katerih posumiš, da ni prilezel od spodaj...

Skratka, nekoliko desetletij si že umišljam tetovažo, pa ne zaradi bolečine, ker s tem nimam problemov. Problem je zmeraj nastal zaradi mesta tetovaže in izbiro umetnine na njem. Ker, oprostite, če imate opravka z pravim tetovatorjem, to je umetnina. Zmeraj se ob tem spomnim na tisto slikico, ko tetovator riše na hrbet zmaja, nastane pa nekaj takega, da se bojim za njegovo življenje, ko si bo tetovirani ogledal hrbet.

Če nadaljujem z mestom poslikave, me je bilo kar nekaj časa strah, kak vizuelni vtis naredi tetovaža, ko se model postara. Daš naslikati vrtnico na joške, čez desetletja vidiš pa zgolj kitajsko zelje, ker sila gravitacije pa to. Vrtnica ne mladem trebuščku izgleda lepo, nisem pa prepričana, če naredi isti vtis tudi na ostareli babici s povešeno kožo. Verjetno ne, no, pa saj navadno se v nekoliko zrelejših letih človek bolj pokriva, kot razkriva. Čudovita mucka na lepi ritki, se zna spremeniti v crknjeno mačko... Razumete moje dileme, a ne? Pa samo dolgoročno sem razmišljala, ker zadeva vseeno krasi tvoje telo ali ga pa kazi, če ni dovolj premišljena.

Ko najdeš ustrezno mesto, postane problem motiv. Ne bi nekaj takega, ki zgleda kot uniforma. Ne bi nekaj takega, kar bi bilo preveliko za moje ude, ker, oprostite, tudi velikost je pomembna. Tudi pri tem, če vas je že zaneslo kam drugam.

Igel se načeloma ne bojim, ker sem prve poskuse opravila na sebi, preden sem začela rokovati z njimi okoli bolnikov. Vseeno sem si predstavljala to opravilo nekako tako, kot vidiš včasih v filmih: en postaran kavč in vsega poslikanega modela, ki si daje duška z žrtvijo v napol osvetljenem prostoru tam za vogalom, kjer mu delajo družbo podgane. Kako sem bila presenečena, ko sem v studiju podobnem zobozdravstveni ambulanti ugledala kup sodobne tehnikalije, vam ne morem povedati. Verjemite, da toliko razkužil ne premore niti moja ambulanta! Če sem še pred tem razmišljala, kako se bo dalo pobegniti, me je tetovatorka čisto očarala! Ne zgolj z urejenim studijem temveč tudi z poznavanjem dela, ki ga opravlja. Kljub mladosti je pravi vodnjak uporabnih nasvetov tudi o koži na splošno. Pogovor med samim postopkom me je prepričal, da v nulo obvlada tisto, kar počne in to počne z ljubeznijo do dela.

Med drugim sem si predstavljala, da je to pretežno moški poklic. Očitno sem se motila. Punca obvlada in obvlada hudo dobro. Prava umetnica je, če že hočete. In padel bo še eden. Res samo še eden, ker pretiravala pa ne bi. Takrat bo njen avtorski. Če zaupaš, zaupaš do konca. 

In za dvomljivce, ne, ne boli. Navadno pa moški bolj javkajo, če gre za večji primerek tetovaže. Njene besede, ne moje, če vas zanima. Bo pa punca že vedela, če si s tem služi kruh.

 

 

 

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers