RADA IMAM ŽIVALI

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Ne vem, kakšen odnos gojite do živali vi, jaz jih imam rada. No, tiste na štirih nogah obožujem, onih s štirimi pari nog se pa bojim. Resnično. V istem prostoru nikakor ne moremo biti. 

Za doma najbrž veste, kako zgleda, ko zagledaš vsiljivca: krik, potem s sesalcem nad žival, še malo riža za vsak slučaj, rokavice na roko in se soočiš z vrečko, ki jo je treba iz sesalca najprej odstraniti, nato pa poiskati koš. Seveda izven stanovanja. Za pomiritev pa kozarček krepkega. Čista zmaga. Nad samim seboj.

V službi ne gre tako zlahka. Predstavljajte si, da stopite v ambulanto in vas iz zidu pred vami gleda nekaj odurno kosmatega. In debelega. Strmi v vas, vi pa čisto trdi od groze. Krika včasih ne morete zadržati, morate pa odstraniti vsiljivca, ker so bolnice praktično za ljudi in ne za živali. Žal ni več Bivacyn spreja. Vam povem, da ga v trenutko balzamirate in če ste vztrajni in se preveč ne bojite, se lahko celo žogate z kroglico, ki nastane po utrjevanju. Na sprej lahko kar pozabite, ker ste vsega uporabili za majnega... pajka.Če imate srečo, zagrozite zdravniku, da dva primerka hkrati pač ne moreta biti v ambulanti. Torej: on ali vi. Ne, ne zdravnik, pajek mora ven.

Zgodi se tudi, da vam skozi okno uleti muha. In to tista mesnata. Verjetno vam je jasno, da muha ne sodi v prostor z slečenimi ljudmi, pa če je še tako vroče zunaj. Ker zlepa noče ven, ste primorani  vzeti  v roke kartoteko, ker sprej preveč smrdi, pred vrati je pa preveč ljudi, in se lotite muhe fizično. Če ste dovolj vztrajni in imate dovolj kondicije, jo boste morda utrudili, če jo pa zadenete, ste pa zmagali. No, kri iz kartoteke je potrebno le odstraniti, da ne bo kdo mislil, da pretepate ljudi.

Si predstavljate, da se v istem prostoru znajdeta zdravnik z alergijo na čebele in čebela? No, reva panično išče pot ven, on se je pa panično izogiba. Predstavljajte si to bezlanje po majhnem prostoru, kjer so še miza, pa stoli pa previjalni vozički in postelja. Uletiš v ambulanto, sestra na mizi preganja čebelo, ki ne najde izhoda skozi zračnik, ker okna ni, zdravnik drži  sestro, ki stoji na mizi za noge, ker se boji, da bo ostal brez sestre, če pade... Prizor, da te kap. Končno čebela obupa in se prepusti zložencu in sestri, da jo odnese ven. Zdravnik ves prepoten obsedi na stolu, sestra pa zmagovalno potrebuje minuto, da se umiri.

Poskusite si predstavljati inteligenco čebele, ki ji uspe skozi naš na pol delujoči klimatski sistem najti pot v operacijsko sobo. Zmagala je, ko je priletela sredi vročega poletja v prijetno klimatiziran prostor. Ni pa bila tako srečna takrat zbrana kirurška ekipa, ki jo je obiskal vrhunski kanadski kirurg. Specializantka se je opogumila in odplesala valček z njo z sterilnimi rokavicami in zložencem v rokah. Verjetno prijateljica ni imela urejenega zdravstvenega zavarovanja, ker operacije vseeno ni bila deležna in so ji zgolj pokazali vrata. Brez narkoze. Namesto tega so pohvalili specializantko, ki jih je rešila neprijetnosti.

Ptički so čudovita bitja, ki pa, žal, ne sodijo na intenzivni oddelek, kljub temu, da so na smrt prestrašeni, če jim uspe najti pot noter. Na srečo ptička in bolnikov, sta bila poleg osebja prisotna le dva. Bolnik in ptiček. Ne, ni kakal po postelji. Tudi kahle ni potreboval. Nekoliko ga je bilo potrebno upehati pa je kar sam našel pot ven. Verjetno vam je jasno, da imajo ptički ogromno kondicije...

Da pa ne pozabim na netopirčka, ki je nekoč ponoči zataval na hodnik oddelka. Kolegica je zavpila in se skrila v bolniško sobo, prebudila slepega bolnika, ki se je spraševal, kateri sestri se je utrgalo. Saj veste, da so netopirji hitra bitjeca, ne? No, če vržeš prevleko za vzglavnik nekajkrat v zrak, ni hudič, da bi ga zadela, ko se vrača nazaj. In ga je. Pristal je na trdih tleh, pokrit z prevleko. Prestrašen, toda živ. Presneto živ. In potem naleti na radovednico, ki ga položi v steklen vrč zgolj za toliko časa, da si od blizu gleda tega nočnega sesalčka. Luštn je, vpije pa hudo naglas. Ljubitelji živali, nič se bat. Samo rahlo prestrašen je zapustil oddelek. Verjetno je prijateljem pripovedoval, da naj se izogibajo bolnišnicam. Notri so norci, ki te zasledujejo, ujamejo, na smrt prestrašijo pa še za jest ti nič ne dajo.

Za konec pa... Ne, ni Naša mala klinika, daleč pa vseeno ni. Včasih sem imela občutek, da je režiser sedel pred vrati in opazoval. Čisto možno bi bilo. Gospa mi je pripeljala na ogled... kužka. Pa ne navadnega kužka. Namaskiranega kužka v zmajčka! Si predstavljate? Sama sem imela občutek, da sem v Ameriki. Rahlo odpiljeno se mi je zdelo. Pa rahlo prikupno tudi. Obisk je bil bolj kratke narave, žal se pa nisem spomnila ovekovečiti trenutka. 

Ljudje imamo radi živali in živali imajo rade nas. No, nekatere rahlo manj, nekatere pa mi rahlo manj. So nam in nam še popestrijo delo. Morda sem z zapisanim popestrila kakšen trenutek tudi vam.

Pa lepo se imejte!

 

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers