QUO VADIS HOMINIS

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Nisem želela, a moram. Moram spraviti na plano to, kar me tišči, pa vzemite kakor želite.

Že res, da smo hudo introvertirani kot narod, to, kar se dogaja pa zadnje dni, me pa že rahlo spominja na preganjavico in obsedenost s strahom pred neznanim.

Ne bom se opredeljevala pro et contra, me pa rahlo skrbi, da smo izgubili kompas. Vsi. Tisti pro in tisti contra. Eni bolj in drugi manj. Opredeljevanje po principu, če nisi z mano, te zgrizem do kosti, je čedalje bolj v prvem planu. A smo še ljudje? Smo se še sploh sposobni pogovarjati z argumenti in ne le zgolj na podlagi natolcevanj? Smo se sploh sposobni pogledati v ogledalo in si priznati, da se oddaljujemo od človeškosti, od nivoja, ki je nekoliko višje od opic in se ne prepustiti golim nagonom in napadom kot boljšo opcijo prikazovanja moči?

Kam mi to gremo, dragi moji? Ko ne moreš verjeti niti tistim, ki so plačani za nepristransko poročanje, se zgodi... Slovenija. Ko uveljavljaš svojo plat zgodbe, ne znaš ali nočeš pa prisluhniti drugim, je nekaj narobe. Narobe s posameznikom in družbo. Mi smo vendar družba posameznikov. Čedalje bolj se mi pa zdi, da se vedemo kot plemenske skupnosti. Nisem ravno prepričana, da je to najboljše, kar želimo naučiti svoje otroke.

Če bi delali življenjski izpit, mislim, da bi pogrnili. Pogrnili na celi črti. Si res to želimo? Si res to zaslužimo?

Torej, kam gremo, vas vprašam.

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers