PES PSA PO RITI POZNA

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Kot že veste, sem pes, čistokrvni Moščanski vsejed. Bolh nimam. Praskam pa se. Navadno samo tam, kjer me srbi. Srbi me pa velikokrat. Včasih me popraska tudi lastnica, Bog ji daj zdravja.

Veste tudi, da kar gre v psa, mora iz psa tudi iti, ne veste pa, ali se pa morda ne zavedate, da se psi spoznamo tudi na daleč, torej, ko lastnika marjetic, ki jih pusti za sabo, ni v bližini. Ne vem zakaj mora lastnica takoj, ko spustim signal, le tega pobrati za mano. Zgodi se, da mora prestopiti, tri, štiri odstavke rumene kronike, da se dokoplje do moje novice. Že res, da navadno opravim na samem in takoj stečem stran, se pa včasih zgodi, da se z lastnico skoraj zaletiva, ko ona teče proti, jaz pa stran od kupčka. Že res, da je tisto, kar je šlo noter, dišalo, to, kar je prišlo iz mene, pa niti ne. Torej tečem stran, ker itak zase vem, kaj sem pojedel. Znakovni signali so namenjeni drugim, tistim, ki pridejo za mano. V to ne šteje mahanje z vrečko, ki jo lastnica čez pol naselja nese do prvega smetnjaka. Ni isto!

Če povzamem, sprehod ni le hoja za lastnico, temveč gre za veliko več. Požar je zame amater, ko gre za rumeno kroniko! Vso sosesko poznam, preberem vse in sem natančno seznanjem s čim se kdo hrani, kdo je zbolel in za kakšno obolenje gre, kdaj je bil sosed zunaj in koliko časa se bo še zdržal notri, je bil z lastnikom na obisku ali mu je obiskovalec prinesel kaj za pod zob. Požar? Grrrrr, mala malica!

Ob srečanju s kolegom, se natančno pozanimam, s čim dobrim ga lastnik hrani in kakšna je njegova prebava. Kolegova, ne lastnikova! No, če se ponudi prilika, povoham tudi lastnikov zadek. Hecno, repa res nima, vonj ima pa vseeno. Pravzaprav imajo lastniki vonj tudi drugje, ne izključno pri riti, pa niti dlakavi niso tako, kot smo mi.

Smešno, kako Jankovič misli, da bom opravil potrebo ravno in izključno tam, kjer je dal postaviti smetnjak za naše novice. Dragi, Zoki, novice spuščam tam, kjer me zagrabi in tam, kjer vem, da jih bodo prebrali drugi. No, bi, če ne bi bilo lastnice, vrag jo vzami! Včasih se kar ustrašim, da mi bo privezala tisto neprodušno reč na rit! In, kako naj potem komuniciram z vrstniki, ha?! Pes psa po riti pozna! Točno ve, če je tovariš pred tabo prijazen, ker je sit ali je jezen nate, ker ti si, on pa ne. Vem tudi, če so sovrstnika mučili s kopanjem in če so ga sušili na zraku. Spoznam se tudi na tiste čudne palčke, ki včasih komu primigajo iz notranjosti. Tega je res malo, se pa srečam s kakšnim, ki nudi zatočišče in hrano drugim živalim. Prijazen pes, to pa že moram reči.

Če smo si še tako različni glede kakovosti in dolžine dlak, ki nas pokrivajo, imamo pa vsi rep, no, vsaj večina, in pod njim tisto luknjico, po kateri se spoznavamo. Še tako dober detektiv ne more prepoznati prijatelja brez da bi mu povohal rit. O moji vrsti je govora, ne delate si utvar. Psi ne lezemo v rit, le ovohavamo jo! 

Torej, dragi prijatelji štirinožcev, zaupajte svojemu prijatelju na štirih nogah. Tako, kot prepozna svoje, prepozna tudi vaše prijatelje. 

Pa hov hov do naslednjič!

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers