KO SOLZE TEČEJO SAME

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Rednemu bralstvu se opravičujem, ker vam nisem zaželela prijetnih praznikov in vam voščila sreče in zdravja. V svoj izgovor naj vam priznam, da prazniki niso potekali tako, kot bi si človek želel, vam pa jih tudi nisem želela pokvariti. Vsekakor vsem in vsakemu posebaj želim veliko lepih trenutkov v letu 2018!

Ko ne moreš brati, niti te od solza ne odvrne program na tisti črni škatlji, je čas, da napišeš blog. Vsaj to zmorem poleg tega, da je flet zglancan, perilo zlikano in oprano, hči pa koliko toliko potolažena. Solze lahko neovirano tečejo in črke se zlivajo na ekran.

Žalostni trenutki povezujejo ljudi, tudi take, ki si se jim nekoliko oddaljil. Ne po svoji krivdi, bi dodali v časopisu. Kako hecno se sliši (in bere): najstarejša ex snaha. Ko s poroko dobiš tudi tri svake in dve svakinji, imaš kot edinec občutek, da si nepričakovano dobil mlajše brate in sestre in se počutiš nekoliko materinsko, vsaj do onih mlajših. Ne glede na dogodke, ki sledijo, ostanejo del tebe in pomagaš jim, če jim, seveda, lahko.

In potem se zgodi tisto najhujše. Ne glede na pričakovani razvoj bolezni, tresne kot strela z jasnega in svak ostane sam z otrokoma. Čutiš, da moraš biti tam, biti z njim, biti z družino, pa čeprav molče, ker besed ni. In potiho jokaš, medtem, ko tolažiš njih, potiho ti tečejo solze, medtem, ko tolažiš njih. Racionalno rešuješ tekoče zadeve, racionalno planiraš in deluješ, pa vendar jokaš. Joka ti duša, solze tečejo same. 

In se spominjaš. Spominjaš se mlade osebe. Begunke, ki je preživela taborišče, zaživela v popolnoma novem okolju, vzgojila otroka. Bila mama in žena. In še veliko več. Spominjam se smeha, ki smo ga babe imele, spominjam se skakanja z mularijo po potočku, spominjam se... Smeha, predvsem se spominjam našega smeha.

Vidim solze v svakovih očeh, njegovo nemoč, izgubljenost otrok. Mlajšemu je obljubila, da ga bo peljala na morje, ko ozdravi... Starejši ne more govoriti, tako je prizadet... Srce se mi trga, ko vidim jokati njeno mamo. Nihče od staršev si ne želi, da bi pokopal otroka. In jokam. Jokam, ko se mi svak razjoče na rami, ker ne more verjeti...

Jokam in bom še, čeprav vem, da je potrebno živeti naprej in biti močan. Jokam, čeprav mi ni tuje umiranje in trpljenje svojcev. Jokam, ker lahko jokam. In dokler lahko jokam, vem, da sem človek.

Hvaležna sem prijateljem za tolažbo in zato, da lahko jokam. 

Jok ni sramota, je zdravilo.

 

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers