HOMO SUM

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Ob sobotah zvečer že dolgo ne gledam več v televijski ekran. No, vsake toliko časa ugotovim, da je potrebno pobrisati prah na sprejemniku. To je večinoma edini stik, ki ga imava ob sobotah, pa še ta je bolj praktične narave, ker sem alergik. Pa ne samo na prah, ki se nabira na televiziji.

Je pa en tak sobotni deževen in ne premrzli večer čas, ko si s psičko z užitkom pretegneva nožice. Mit, tišina, le tu in tam kak sprehajalec svojega štirinožca je zunaj. En tak večer, ko se lahko brez dežnika podaš na sprehod in uživaš v dežnih kapljicah, ki božajo tvoj obraz, brez skrbi, da bo ob povratku tvoja frizura podobna razkuhanim makaronom in tvoj videz bolj podoben klovnu, kot sprehajalki psa.

En tak večer, ko si vzameš čas in na sprehodu narediš nekakšno rekapitulacijo minulega tedna, mesecev, let. Ob pogledu na osvetljena okna pomisliš na ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, na ljudi, ki si ne morejo privoščiti toplih večerov, na ljudi, ki nimajo nikogar, ko jim je hudo, pa na tiste, ki so bolni, na tiste, ki si ne morejo privoščiti prevoza do zdravnika...

Pravzaprav si vesel, da ti ničesar bistvenega ne manjka, začneš pa ugotavljati, da vsi nimajo te sreče.

Pravzaprav je kar veliko njih, ki so nesrečni zaradi takega ali drugačnega razloga. Saj se znamo kot soljudje izkazati ob nesrečah, pa naravnih katastrofah ipd. Samo... je to dovolj? To, da kot soljudje ustanavljamo razna društva, ki pomagajo soljudem, da se udeležujemo zbiranja zamaškov, oblačil, finančnih sredstev ipd. je sicer vredno vseh pohval, ne zdi se mi pa prav, da država dovoljuje, da do tega sploh pride. Lepo in pohvale vredno je, da imamo Ambulante za ljudi brez zavarovanja in prostovoljce, ki delajo tam, ne zdi se mi pa prav, da dopuščamo, da taki ljudje sploh obstajajo. Lepo in prav je, da zbiramo oblačila za pomoči potrebne, se mi pa zdi, da so soljudje vredni več. Lepo je, da imamo police z nižjimi cenami, a pa je prav, da je blago, ki se nahaja tam, manj kakovostno in pred iztekom uporabe?

Se nam res zdi, da lahko nekateri pojedo več in bolj kakovostno od drugih? Se nam zdi, da moramo imeti šibki člen, da se počutimo sami superiorno? Se nam zdi, da morajo obstajati take razlike, tak minimum, ki ne omogoča človeka dostojno življenje? Samo to hočemo?

Ne vem, kam plujemo, mi je pa žal soljudi, ki so se znašli v stiski. Kot državljanka in človek sem zmeraj pripravljena soljudem pomagati, vseeno pa pričakujem od države, da se zgane in ustvari pogoje, da bo takih ljudi vse manj. Pa, da ne bo pomote, čisto vseeno mi je, katere barve bo vlada. Cenim pomoč, pa je čisto vseeno s katero roko.

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers