GOLAŽ IZ KONZERVE

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+
Predpraznični časi me zmeraj spomnijo na moje prve kuharske umetnine. Morda se eni res rodijo kot kuharski mojstri, drugi smo se pač morali učiti, ker nam doma tega ni bilo treba početi. Trenutno je na voljo še stric Google in klic v sili. No, pa da vam predstavim nekaj mojih iskric v mali šoli priprave obrokov.
Torej, prva torta je padla nekje v osnovni šoli. Ne, ni padla na tla, če ste pomislili na to. Odlično mi je uspelo narediti maso, se mi je pa zdela tako... brezvsebinska. Torej je bilo zmesi potrebno dodati še nekoliko mlete pekoče rdeče paprike, pa malo popra... skratka, zmetati v maso vse, kar sicer ne spada ravno tja. V WC školjko se je odlično zlilo, da si otrok ne dela sramote in trati elektrike.
V času mojih kuharskih začetkov ni bilo strica Googla, pa mobilcev tudi ne. Torej je bilo potrebno nabaviti kuharske knjige in to takoj, ko sem se odselila od doma, če nisem nameravala lačna umreti. Pustimo jajca, to zna vsak cepec, če le ima dovolj kvalitetno posodo. V skrajnem primeru se je zgodil klic v sili in to klic mame. No, če je bila doma in če ni bilo potrebno mešati hrane, ker fiksni telefoni vseeno nimajo tako dolgega kabla.
Jedi, ki jih je delala mama, mi niti niso bile tako tuje, ker tudi s sedenjem poleg kuharice se da česa naučiti. No, torta mi je iz prve ratala bolje, kot njena prva. Vam rečem, da bi namesto tlakovcev komot uporabili njeno prvo torto. Poškodbe glave bi bile zagotovljene, če bi le človek ciljal dovolj natančno. Moje torte so bile navadno mnogo bolj mehke, skoraj premehke, če sem bolj natančna. Velikokrat jih je bilo potrebno namreč nekoliko zamrzniti po tem, ko sem jih nadevala. Problem je nastal, če je bila torta višja od predala zamrzovalnika. V skrajnem primeru se jih je dalo fiksirati tudi s slamicami... Ja, bratranec je bil navdušen, ko je videl eno tako. Malo močnejši prepih in torta bi se nagnila kot stolp v Pisi.
Vlečenega testa doma nismo delali. Po receptu priloženem hišnemu robotu sem naredila zmes. Masa bi se težko reklo temu, ker mi je, ko sem vzela zadevo iz mešalnika, polovica testa ostala na eni, druga polovica pa na drugi roki. Zgledalo je podobno kot tisto, ko se delijo celice. Na srečo sem predhodno nabavila kupljeno vlečeno testo, da nisem ostala lačna poleg te sodobne tehnologije in učinkovitega recepta. Je bilo pa potrebno očistiti najprej roke, ker za mešalnik bi bilo skoraj bolje, da bi ga vrgla stran, tako sem bila jezna nanj. To zadevščino sem osvojila, ko mi je moževa sestrična pokazala, kako se stvari streže. Nič lažjega zdaj, ko obvladam.
Se da pa najhitreje odpreti konzervo golaža in skuhati polento, dokler ne osvojiš kuhanja golaža. Če pričakuješ obiske, je seveda konzerve treba skriti na varno in gledati, da te gostje ne presenetijo med odpiranjem konzerv.
Prava znanost je pa bila, ko sem si umislila, da bi naredila sarmo, nikjer pa nisem našla kisle zeljnate glave. Če človek malo pomisli, kupi svežo, jo razlista in flikne liste prevret v krop, ki mu je dodan slani kis. Obstaja nevarnost, da vam listi pobegnejo iz kropa, ker jim kombinacija, zgleda, ni všeč. Ne spomnim se več, kako mi je uspelo liste zviti, vam pa svetujem, da ne poskušate tega doma. Očitno pa je bilo jedljivo, ker tega se več ne spomnim.
Kuharijo ima, zgleda, hči po meni, ker ji uspe celo pripravljene svaljke zapeči medtem, ko jih cvre v olju. O med kuhanjem zažganih makaronih niti ne bi. Prava mamina hči, kar se začetkov tiče. Ima pa vsaj srečo, da lahko pogugla, ko pojma nima, kako se stvari streže. No, če bi se v takih trenutkih sploh spomnila na tega strica.
Pa vi, kakšni so bili pa vaši začetki? Se jih še spomnite?

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers