GLAVA IN RIT

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Pes in lastnik sta si velikokrat podobna. Ali pa tudi ne. No, nekaj imava midve sigurno skupnega. Obema namreč dlaka hudo hitro rase. No, meni pač lasje, ker v žlahti pač nisva. Torej se je treba iti frizerja in to parkrat letno, če nočem, da zgleda moja kosmatinka kot Bedanec. Letošnja zima je bila mrzla, torej je bil pes dalj časa zaraščen. Pride pa dan, ko je treba vzeti škarje v roke in ozaljšati gospodično, ko se v zraku vendar že čuti pomlad.

Ker sama redko obiščem frizerja, moram priznati, da ga prijateljica, svojega namreč, še niti ni spoznala. Pa prav dobro shaja brez. Komot bi ji računala striženje a kaj, ko je brez ficka. Torej delam za prijazen pogled in mahljaj z repkom. Plačam pa jaz njej s prigrizkom za potrpežljivost z mano.

Če se kosmatinka boji vseh eletričnih aparatur z izjemo mikserja, se z lepotnimi rekviziti nekoliko bolje razume. Električni mešalnik obožuje iz preprostega razloga: pomeni, da se v njem pripravlja hrana. Psu je popolnoma vseeno, če gre za slano ali sladko varianto. Glavno je, da je užitno. Pa še zbeži nikamor. Hrana namreč. 

Nekaj podobnega pomenijo škarje. Ve, da se bo med striženjem jedlo prigrizke, božalo, lupčkalo in striglo. Preprosto ve, da, ko bo ostrižena, bo cucka vsaj za polovico manj videti, definitivno bo pa za umivanje potrebnega manj časa. K temu paše tudi sušenje. O tem, da je mrcina zagotovo mnogo lažja, niti ne bi. 

Ker mora biti vsaka dama urejena in mora videti, kaj se okoli nje dogaja, je nujno, da se prepusti škarjam in veščinam lastnice. Kot prava pasja dama se zaveda, da se morajo videti vsaj oči, če že krempeljce skriva(mo).

Tako začneva striči pri glavi. Zoprno je, ko ti nekaj brenči okoli ust, pa ni za pojesti. Torej je treba psa vmes vsaj polupčkati, ker si oddahneva obe; ona, ker ji je gobček ostal nepoškodovan, jaz pa, ker mi vmes ni ušla. 

Tečno je, ko ti brenči okoli ušes. Prav za bati se je, da ti laik ne odstriže ušes! Že res, da ima pes kosmata ušesa a ima jih z razlogom. Torej morajo ostati ušesa in na njih kosmačje. Priznam, ta del je najtežji, ker modelka z njimi med striženjem miga in jih obrača v vse smeri, poleg tega pa čisto nebogljeno gleda. Pa se pejt striženja s tako nemirnimi ušesi! Še rit drži bolj pri miru!

Ko se prijateljica naveliča, se stegne po celi dolžini, ti pa striži. Dobro, da je bolj majhne sorte, ker bi morala sicer začasno izseliti pol dnevne sobe. Ne boste verjeli, dolga zna biti kot ponedeljek. Je pa vsaj pri miru med striženjem in psa komot vlačiš po parketu ter z njim poloviš odstriženo dlako pa še kako smet. Razmišljam o tem, da bi stanovanje kar čistila z njo, ko tako rada leži. Še zloščila bi lahko do visokega sijaja. Torej psa med striženjem svaljkaš in obračaš, njej se zdi pa to itak mega. Ko končaš z eno polovico, obrneš vrečo bolh na drugo stran in ponoviš vajo. Ne, ne, nima bolh, le izraz mi je všeč: vreča bolh. 

Zadek je spet ena komplicirana reč. Saj ostrižeš v ležečem položaju obe polovici, bi pa bilo fino, če bi psa videl tudi iz zadnje strani, da preveriš, če je ostriženo enakomerno. Hlače se le morajo videti, ne? Poskusite prepričati psa, ki je prepričan, da ste z njim naredili že vse, kar ste morali, da stoji pred vami in vam kaže rit. Ne gre z pregovarjanjem, prigrizki prehitro izginejo, pa še pri miru ni... Torej zagrabiš mrcino za rep in jo poskušaš držati par sekund pri miru, pa čeprav v luftu z zadnjimi tacami. Hitro opazovanje zadka je ključnega pomena. Če nisi sto odstotno prepričan, je pač potrebna repeticija. Nekajkratna.

Glava in rit. Hecno se sliši, je pa oboje zahteven posel, ko je v igri striženje.

Krempeljčki pridejo na vrsto na koncu. Kuža je itak navajen dati tačko. Torej to ne sme biti problem. Niti, ko gre za štiri. Saj veste, pes ima štiri noge. Biologija pa to. Nožne dlačice so prava mala malica proti ostalemu. Nohtke se puncam pusti, ker, kako bi, lepo vas prosim, poskrbele, za praskanje. Ko srbi, srbi in se je treba konkretno popraskati. Ker pes ni mačka, se ne loteva nikogaršnjih oči. Pa saj to veste.

Torej, ne spravljajte se striči psa, če nimate poleg veliko časa še veliko potrpljenja in dobre volje. Za mojega, petdeset centimetrov in še kak centimeter, v povprečju potrebujem uro in še malo. Niti predstavljati si ne smem, koliko bi potrebovala za bernardinca. Vsaj en teden, se mi zdi in na obroke. 

Si pa zapomnite, ni ga srečnega psa brez srečnega lastnika. Ali pa je obratno? In po striženju pes vsekakor je srečen. In poskočen. Vsaj moj je.

Kakorkoli že, moja prijateljica ima spomladansko frizuro, lastnica pa (še) ne. Ni še prišla na vrsto, bi se lahko reklo.

Pa imejte se lepo in poskrbite zato, da boste imeli srečnega psa. S striženjem ali pa brez.

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers