EMPATIJA

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Z zadnjim blogom sem dvignila hudo veliko prahu, obljubim pa, da ta ne bo tak. Tega ne rabim niti jaz, vi pa tudi ne. Torej ne potrebujete pomirjevala, če se ga boste spravili brat.

Akceptiram vse kritike, tudi one žaljive bom prenesla, razen ene, ob katero se bom spotaknila, ker preko nje pač ne morem.

Kaj je pravzaprav empatija? Presenečeno sem ugotovila, da termina v SSKJ-ju ni. Je pa moč besedo najti na Wikipediji. Empatija je psihološka sposobnost zaznavanja čustev druge osebe, ne da bi s tem podal svoje, ki je tudi združljiva s teorijo uma. Lahko bi se opisala tudi kot čustvena verzija telepatije. Toliko na kratko. 

Pa da se vrnem. Očitati mi pomanjkanje empatije? V mojem poklicu, ki ga opravljam z znanjem izkušnjami in srcem? Ko se mi dnevno hodijo ljudje bodisi osebno, bodisi po telefonu ali po mailu zahvaljevat, da sem jim vlila upanje, ko jim je bilo najbolj hudo? Da sem bila prva, ki se je z njimi pogovorila? Ko začutiš človeka in nanj gledaš kljub pomanjkanju časa kot na pomoči potrebnega človeka in ne na mrtvo številko na papirju, ker si želiš, da bodo tebe obravnavali vsaj tako, kot ti druge? Ko si vzameš čas, ga pogledaš v oči in prebereš v njih vso grozo ob postavitvi diagnoze? Ko se oglasijo ljudje v ambulanti zgolj zato, da se zahvalijo in me objamejo? Vi to meni? 

In da ne bom predolga. NE POTREBUJEM svojih pet minut, ker doživim vsakodnevno veliko hudih pa tudi lepih trenutkov. Ni ga lepšega občutka, kot je takrat, ko prebereš tistih nekaj z tresočo roko napisanih vrstic na kockastem listu papirja iztrganem iz zvezka stare gospe, na katerem ti zaželi srečo v prihajajočem letu. Hkrati z nasmeškom na obrazu se ti prikradejo solze v oči ob spoznanju, da te imajo ljudje radi. Radi kljub temu, da nobenemu od njih ni bilo prijetno hoditi k nam. Eni lepših trenutkov so tudi tisti, ko se zdravi ljudje poslovijo po zaključenem zdravljenju. Navadno so prisotne tudi solze sreče in to obojestransko, ko se konča hudo obdobje in zaželiš odhajajočemu, da zadiha s polnimi pljuči.

Torej, ne potrebujem pet minut slave, ker sem popolnoma srečna z ljudmi, s katerimi se srečujem. Eni drugim polepšamo dneve, tedne in leta. Ni slava vse, eni smo zadovoljni zgolj s trenutki, ki nam spletajo niti življenja. In svojih trenutkov sreče ne bi menjala za vso slavo tega sveta. That˙s part of my life and I like it.

Ne rabite se solziti, ker gre zgolj za izraz zahvale ljudem, ki mi plemenitijo življenje. Pa zdravi ostanite!

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers