DNEVNIK ENEGA PSA

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Predno mi poveste, kakšnega lastnika imate, preberite mojo zgodbo. Pa naj se najprej predstavim. Sem pes. Vsaj pravijo, da sem. Nisem največji, pa tudi najpogumnejši verjetno ne. Staršev ne poznam, ker sem najdenček. Najbolj občutljive otroške dni sem preživel v zavetišču na Gmajnicah. Ne spomnim se več, kako je bilo tam, se pa spomnim, dneva, ko sta me sedanji lastnici posvojili. Poslovil sem se od prijateljev in prevzel svoj teritorij. Tako enostavno, čeprav me je bilo prve dni strah novega okolja in da me ne bodo imeli radi.

In kako mi je zdaj? Vam povem po pravici in resnici: pasje življenje je težko. Ko se ona moja sredi noči vstane in se sam potiho odplazim na še toplo posteljnino in ravno začnem sanjati o slastno dišeči mozgovi kosti, me hoče peljati ven! Kdo, lepo vas prosim, pa hodi sredi noči še lulat?! Trdno zaprem oči in upam, da si bo premislila, a si ne, vztraja naprej! Obrnem se in vržem en ignor, ona pa naprej prigovarja in boža. Končno popustim zaradi ljubega miru in se rahlo omotičen odpravim opraviti to, kar od mene pričakuje. Vmes še malo nergam. Seveda se takoj, ko opravim, odločim, da bo ostalo samo pri lulanju. Na sprehod naj gre kar sama, ker mene čaka topla postelja in drugi zelo pomembni opravki, ko bo šla v službo. Na primer preverjanje sosedovih obiskov, če vas že zanima.

Ko se končno odpravi v službo, jaz pa na zaslužen počitek, se zbudi druga in vaja se ponovi. Ravno sanjam o božanski klobasi, ko me na vsak način hoče spraviti na srehod! Pa, vi ljudje, niste normalni! Pa kateri pošteni pes se še dopoldne sprehaja?! Vseeno privolim zaradi ljubega miru. Ta bi se še igrala z mano, mene pa čaka doma veliko drugih opravkov; čakanje na kosilo, recimo. Parkrat se zaženem v svinjsko mlako ves vesel, da bo mučenja vendarle konec. Pa ga ni. Hoče mi razkazati okolico, ki jo že itak poznam! Saj sem vendarle pes! 

Končno se vrneva in nastopi trenutek miru. Končno me nobena ne moti, poštarja pa itak ne vidim, da bi ga prijazno pozdravil z enim ugrizom v tazadnjo. Naj človek začuti to pasjo ljubezen.

Ravno razmišljam o kosilu, ko me zmoti tista, ki se je vrnila iz službe. Psi imamo tam zadaj podaljšek, ki se mu reče rep in ki ga aktiviramo, ko hočemo lastnike prepričati, da jih imamo radi. Zopet me zaveže in pelje ven. Tokrat naj bi se veselil igre s frizbijem. To je ena leteča reč, ki jo lastnik vrže, po možnosti ne na drevo, ker maček, pač nisem, jaz jo prinesem pa nazaj. Lastnik je ponosen name, meni se pa samo zdi, da bi se rad razmigal. Dokler ne izmučim lastnice, se navadno ne vračava. No, včasih se vrneva predčasno in to ravno takrat, ko najdem kakšen idealen parfum v obliki kakca in se ves povaljam vanj. Ne vem, zakaj sta lastnici tako alergični nanj, ko se sam hočem zgolj postaviti pred ostalim prijatelji z izbranim voljem. Navadno me potem hočeta utopiti, čeprav se trudim držati gobček na suhem. Drgneta kot neumni, tako da dobim občutek, da me bosta dali iz kože! Če imam srečo, se lahko obrišem v tepih. 

Končno sledi popoldanska malica in, če imam srečo, pade kaka kost ali sočen šnicl. Njami! Končno mi data mir, da lahko zadovoljno predem in prdim. Vmes budno pazim na kuhinjo in odpiranje hladilnika. Ko se je, se je! Hrane je za vse dovolj, le dovolj prepričljivo se je potrebno spogledovati z lastnico. 

Vmes se zvečeri in ko ravno nameravam spremeniti dnevni počitek  v nočnega, se lastnica spomni, da bi bilo dobro iti ven. Pa ne že spet, no?! Zopet igram srečnega kužka, medtem, ko me zebe kot psa! Pa tista gnusna reč, ki jo da name, če dežuje! Samo vidim jo, pa že zbežim! Zmeraj me najde in jaz zmeraj trpim, ko mi ga natika. Pa še v modi ni več! 

Posebno doživetje je česanje. Že res, da me zmeraj poljubi, ko me pocuka, bi si pa želel raje sveže klobase, če me že muči... Prav nesrečen pes sem, vam povem. Zaradi same ljubezni trpim in prav vesel sem, ko mine vikend, da me pustita pri miru. 

Ja, težko je pasje življenje, ko ti ne dajo miru, da se pošteno spočiješ.

 

 

 

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers