BOLJE POZNO KOT NIKOLI

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Pravijo že tako, pa ste se kdaj vprašali, če je res? Za nekoga, ki celo življenje počne neumnosti in se na koncu pokesa, morda res, kaj pa tisti, ki jih ta nekdo prizadene? Prizadene tako ali drugače. Kaj bi pa ti rekli? Bi se strinjali?

Človeško čustvovanje in empatija sta  podobni elastiki. Do neke meje gre, v danem trenutku pa poči. Nenadoma. Preveč predolgotrajne napetosti in hrrrrrsssk! Nekaj se pretrga, zaskeli a življenje gre dalje. Včasih, pravzaprav bi rekla skoraj zmeraj, postane sproščujoče. Nobenih tenzij več, nobenih ustrahovanj, maltretiranja takšnega in drugačnega. Lažje se diha.

Minejo leta, osebki zadihajo in nenadoma se posameznik spomni, da bi se pokazal v boljši luči sebi in drugim. Vse lepo in prav, toda včasih si čisto zadovoljen z svojim življenjem in pravzaprav nočeš bivše,  tokrat boljše luči. Ker ti nič ne manjka. Pustimo podrobnosti. Niso pomembne. Si zato manj empatičen? Točno koliko manj empatičen si v luči drugih? Živijo, oziroma so živeli tvoje življenje? So se soočali s problemi, strahovi, težavami? So, le da ne s tvojimi. Pravijo, da ima vsak svoje težave in te so v posameznikovih očeh največje, čeprav verjetno niso in gre le za subjektivno dojemanje.

Torej, če se nekdo pokesa, sme pričakovati, da se mu bo vse oprostilo? No, ne gre ravno tako. Lepo, pravzaprav krasno, le včasih nekoliko prepozno. 

Empatija gor ali dol, le da verjetno nisem bila vzgojena čisto po predpisih, da bi pustila, da si nekdo briše noge vame. Verjetno bo to.

Torej živi in pusti živeti. Preteklosti ne gre pogrevati in v prihodnosti preteklost nima kaj iskati.

Pa lepo se imejte1

 

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers