ŽIVLJENJE JE KOT ENA TAKA VELIKA ŽOGA

Share on Facebook Share on Twitter Share on Google+

Namesto tebe napihne to žogo življenja nekdo drugi, ti se je zaveš, ko je ravno dovolj napihnjena, da postane zanimiva. Vse lepo in prav dokler se kotali po tvojih željah, le včasih rada nekoliko zaide s poti. Ni pa hudega, dokler je primerne velikosti in v dobri kondiciji in dokler jo napihuješ do skrajne vzdržljivosti.

Vsake toliko časa izpusti nekoliko zraka, ti se pa mučiš, da jo zopet napihneš in kotali se naprej. Kotali se, dokler ne ugotoviš, da nekoliko popušča plašč, ki jo obdaja. Z leti vse bolj stanjšan prepušča čedalje več zraka. Tekmuješ s časom in jo flikaš, flikaš, dokler ne zmanjka prostora ali dokler z pretiravanjem ne napihneš preveč in, glej ga zlomka, to lepo okroglo žogo raznese! Nič več skakanja z njo, lahko le nabaviš drugo. Resda rabljeno, pa vendar drugo. In kotališ naprej. Nekoliko bolj počasi pa še z večjim veseljem, ker veš, kaj se zaradi pretiravanja lahko zgodi. 

Spet se prepustiš otroku v sebi in jo kotališ še z večjim veseljem, kotališ po hribih in dolinah in uživaš z njo neskončno bolj kot s tisto, ki ti jo napihnil nekdo drugi. Zavedaš se, da je samo tvoja in kotališ jo, kod da to počneš prvič in hkrati zadnjič. Zmeraj znova uživaš v igri z njo iz dneva v dan, iz ure v uro. Hkrati se pridruži tvoji žogi še veliko drugih žog in žogic. Barvite, poskočne in nikoli dolgočasne so.

Kako pa vi kotalite svojo žogo življenja?

REPLY:

 

  


 

 

SestraVpetkah.si
is mobile friendly
 

2015 © iWeb   I  powered by QUBE system™  I  host on GreenServers